Pisatelj Istanbula

Turški pisatelj Orhan Pamuk, ki velja za enega najbolj branih v svoji domovini pa tudi v mednarodnem prostoru, praznuje 70. rojstni dan. Za svoje romane je prejel ugledne nagrade, leta 2006 tudi Nobelovo nagrado za književnost. Švedska akademija je v njeni utemeljitvi med drugim zapisala, da je Pamuk »v iskanju melanholične duše svojega rojstnega mesta Istanbula iznašel nove simbole za spopad in preplet kultur«.

Potapljanje v knjige

Rodil se je leta 1952 v premožni družini v Istanbulu. Izobraževal se je na ameriški visoki šoli Robert College v Istanbulu, zatem je nekaj let obiskoval predavanja iz arhitekture na Istanbulski tehnični univerzi. Leta 1974 se je odločil za pisateljevanje. Diplomiral je leta 1977 na Inštitutu za novinarstvo na Univerzi v Istanbulu, v letih 1985–1988 se je dodatno izobraževal na Kolumbijski univerzi v New Yorku. Njegov prvi roman Tema in svetloba je bil leta 1979 soprejemnik nagrade na natečaju Milliyet Press Novel, z Belo trdnjavo pa se je v Turčiji tedaj že dodobra uveljavljeni pisatelj vpisal v mednarodno bralsko zavest. Sledili so številni romani, v slovenščino so prevedeni Ime mi je Rdeča, Rdečelaska, Črna knjiga, Tiha hiša, Sneg, Muzej nedolžnosti, Bela trdnjava in Istanbul – Spomini mesta.

V Turčiji uživa ugled pomembnega komentatorja družbenih tem, čeprav se ima za »čistega« pisatelja, ki pa se pogosto oglaša v medijih, zlasti glede kurdskega vprašanja, svobode izražanja – med prvimi je na primer podprl Salmana Rushdieja, ko ga je zaradi Satanskih stihov doletela znamenita fatva. Prav tako mu je zaradi kritike armenskega genocida celo grozil sodni proces.

Novinarju Dela Branku Sobanu je v intervjuju pred leti povedal: »Pisateljevanje je v resnici moj edini poklic. Sem srečen človek, kajti 24 ur na dan lahko počnem tisto, kar imam neizmerno rad. Počutim se kot otrok, ki so mu dovolili igro z njegovo najljubšo igračo, dokler se je ne naveliča. Vse seveda še zdaleč ni tako idealno, kot je morda videti iz najinega pogovora. Denar in slava namreč nista vse. So trenutki, ko se počutim praznega in izžetega. Toda na srečo te depresije in blokade nikoli ne trajajo prav dolgo.« Rad prizna, da je tesno povezan z Istanbulom, zato skoraj vse knjige, ki jih napiše, govorijo o tem mestu.