Kakor na zemlji, tako v nebesih

Bojevita miška in plahi lisjaček se po nesrečnem pripetljaju znajdeta v živalskih nebesih, kjer ju čaka naloga. Da bi jo izpolnila, morata pozabiti na naravne nagone in združiti moči. Animirana češka pustolovščina je nenavadno pestra, barvita, večplastna in zabavna. V njej najdemo akcijo, komedijo, tragedijo in dramo, izvirne ideje in teme, ki segajo od premagovanja strahu, sebičnosti in predsodkov, zoperstavljanja vrstniškemu nasilju, do iskanja prijateljstva in pripadnosti, pa tudi doseganja sprave med več generacij sprtima stranema.

Začelo se je s pravljico za lahko noč. Denisa Grimmová je svojemu sinu prebirala slikanico avtorice Ive Procházkove, v kateri miška in lisjak, naravna sovražnika, postaneta prijatelja, a pot do prijateljstva ni vedno lahka. »Knjižica na zanimiv način odpira teme in vprašanja, ki v določeni starosti začnejo zanimati otroke. Gre za težje teme o smrti, izgubi in strahu pred osamljenostjo. Zato sem si želela posneti film o tem,« je s pomočjo prevajalca – svojega sodelavca, sorežiserja, sicer pa tudi moža Jana Bubeníčka, pogovor po skypu začela slikarka, ilustratorka in lutkarica Denisa Grimmová. To je bila nedolžna misel, ki je prerasla v dobro desetletje trajajoč projekt.

Če bi se držala knjižne predloge, bi nastalo okoli 20 minut filma, zato je bilo treba zgodbo poglobiti, razširiti in podaljšati. »V filmu akcijo in pozornost gledalca potiskajo naprej drugi vzvodi kot v knjigi. Umanjkal nama je element nevarnosti. Vprašala sva se torej, kaj bi lahko v nebesih predstavljalo nevarnost.« Tako sta si scenarista Alice Nellis in Richard Malatinský izmislila čarobni gozd gozdov, v katerem vse hitro raste, tudi strah ali sreča. Oblikovala sta tudi zgodbo o Hopkinem očetu in družini, literarna miška je namreč imela le daljne sorodnike. V nebesih so poleg zabaviščnega parka, polja kamilic in rajske kopalnice, kamor morajo vse živali, da se pomanjšajo na skupno velikost, zrasle še številne druge pokrajine, skozi katere potujejo junaki. Poglobil se je tudi odnos med lisjakom, ki je postal Beloprsec, in miško Hopko. »Želela sva, da bi Hopka svojega 'naravnega sovražnika' lahko vprašala vse, kar zanima šestletnike. Zakaj nas lovite? Zakaj smo mi plen in vi plenilci? Preplašeni Beloprsec pa ji potrpežljivo odgovarja. Želela sva ustvariti neponovljivo prijateljstvo, ki se splete samo med njima in ne med katerimkoli lisjakom in mišjo,« sta povedala režiserja, ki sta si kreativne naloge razdelila.

Pasti zabaviščnega parka

Ustvarjanje lutk je bilo poglavje, v katerem je Grimmová lahko izživela svojo ljubezen do lutkarstva in dela z materiali in tkaninami, a se je morala hkrati ozirati na omejitve tehnike stop-motion animacije, ki ne dopušča široke palete čustvenih izrazov na obrazu lutk. Beloprsec je imel pet različnih podob, preden so našli pravo. Nekaj časa je bil celo čisto bel, ker je vmes zaživela ideja, da bi bile živali v nebesih blede. Hopka je morala biti prestrašena, neučakana, trmoglava, tekmovalna, sebična in jezna na ves svet, ker ji nihče ne verjame, da je pogumna, obenem pa tudi žalostna, občutljiva in iskrena. »Dolgo je trajalo, da sva našla pravo ravnovesje, ki bi na obličju odražalo njen značaj,« sta priznala avtorja. Posebej zabavno pa je bilo ustvarjanje vseh drugih 83 živali, ki nastopajo v filmu. Tu sta avtorja pokazala poseben občutek za detajle in ustvarila vrsto zanimivih in duhovitih stranskih likov z lastnostmi, ki so jih navdihnili kar češki igralci, ki so jim posodili glasove. Nastal je detajlov poln in večdimenzionalen svet, kar danes v risankah ni tako pogosto.

Grimmová, ki je poskrbela tudi za scenografijo, se je potrudila, da bi bilo življenje na Zemlji videti čim bolj naravno, zato je v njem veliko detajlov iz resničnega sveta, od vejic in kamnov zanimivih oblik, ki jih je nabrala v gozdu, do zapestne ure in škatlice vžigalic, ki jo Hopka uporablja za šolsko torbico.

Ustvarjalcema je bilo pomembno, da sta Zemlja in nebesa zelo različna kraja, čeprav so tudi raj navdihnile resnične lokacije in naravne znamenitosti, kot so denimo turški naravni slani bazeni v mestu Pamukkale, ki so postali nebeška kopalnica, jame, ki so bile navdih za neskončno brezno, in podvodni svet, ki se je prelevil v lunapark organskih oblik. Zabaviščni park v nebesih predstavlja past, saj je tam tako zabavno, da lahko v njem za vedno obtičiš. »A kot se moraš v življenju kdaj premakniti iz cone udobja, da bi napredoval, moraš tudi enkrat sestopiti z vrtiljaka,« enega od moralnih naukov večplastne pravljice razložita avtorja.

Hopka in Beloprsec, nekdaj sovražnika, nato tesna prijatelja v animirani pustolovščini Tudi miši gredo v nebesa. Foto Arhiv Kinodvor

Kar 85 lutk na prav toliko prizoriščih

Odločitev za stop-motion je bila naravna, saj ima ta tehnika na Češkem dolgo tradicijo. Obenem pa je padla tudi odločitev, da jo bosta združila z računalniško generiranimi podobami (CGI). Tu so bile ključne petnajstletne izkušnje Jana Bubeníčka kot supervizorja za vizualne učinke v postprodukciji. »V zgodbi je toliko različnih okolij in likov, da bi bilo zelo težko vse izdelati v živo. V studiu smo postavili velike makete – samo igrišče, kjer se glavna lika lovita, je recimo merilo deset metrov. V prizorih, kjer je velika množica živali, so nekatere izdelane računalniško, da smo dobili občutek množice. Majski hrošči so računalniški, saj bi bilo preveč dela, da bi z lutkami ustvarili učinek letenja in potem brisali stative, ki jih držijo. Največ računalniške animacije je v sekvenci, ko se junaka iz nebes spuščata po toboganu v slogu Indiane Jonesa, saj bi za spust z vozički v živo potrebovali vsaj 25 metrov dolgo prizorišče. Želela sva, da je zgodba kar najbolj verjetna, da se gledalci potopijo v pravljični svet, ki je zelo naraven, in pozabijo, da gledajo film,« je pojasnil Bubeníček in za boljšo predstavo film Tudi miši gredo v nebesa prevedel v številke.

Od ideje do filma je resda preteklo več kot deset let, a je glavni proces strnjeno trajal tri leta in pol, kar je običajno za tako velike produkcije. Pri nastanku so sodelovali Čehi, Poljaki, Francozi in Slovaki, film pa so posneli v znamenitem praškem studiu Barrandov in tam izdelali tudi večino lutk. Približno tretjino so jih izdelali na Poljskem, denimo vso mišjo družino in druge glodavce. Izvirnih likov je bilo 85, skupno pa so ustvarili 105 lutk – deset Hopk in osem Beloprscev, da so lahko simultano na različnih prizoriščih snemali več prizorov. Prav tako so ustvarili 85 različnih okolij. V mednarodni ekipi je bilo osem animatorjev (Čehi, Poljaki in Japonec), ki so večino časa rotirali na petih od 14 prizorišč, medtem ko so druga pripravljali, renovirali ali na sceno postavljali luči. Z 12 kamerami so naredili 103.000 posnetkov in jih 650 v postprodukciji računalniško obdelali v studiu v Annecyju. Poljski skladatelj Krzysztof A. Janczak je za 87-minutni film zložil 75 minut klasične glasbe, ki jo je odigral 85-članski orkester. Godalno sekcijo je v prizoru v rajski kopalnici za boljši učinek potrojil, tako je ubrano zagodlo 120 godal.

Vse to so naredili za proračun v višini 3,5 milijona evrov! To je Tudi miši gredo v nebesa zavihtelo na vrh lestvice najdražjih čeških celovečernih animiranih filmov – čeprav za svetovne, tudi evropske razmere, šteje za nizkoproračunski film. »Zanimivo je bilo, da sva se morala na Češkem zagovarjati, kaj toliko stane in upravičevati vsak strošek, v Franciji pa nama sprva niso zaupali, ker so mislil, da nisva profesionalna animatorja, ker delava film za tako malo denarja. Tri mesece sva jih prepričevala, da so končno spoznali, da veva, o čem govoriva,« se zasmejita prijetna sogovornika in nadarjena umetnika.