Parkur brez noge

Parkur je neke vrste športna disciplina, med katero udeleženci brez pripomočkov med tekom premagujejo ovire, predvsem takšne, s katerimi se srečujejo v mestih. Ker vključuje plezanje, preskakovanje ovir, skoke, tudi z velike višine, in podobno, je videti precej vratolomno in je lahko dejansko zelo nevaren. Izvajanje parkurja je telesno zahtevno, zato se ga večinoma lotevajo mlajši, kakršen je 18-letni Palestinec Mohamed Aliva.

A najstnik ni ravno tipični predstavnik udeležencev parkurja. Ta dejavnost zahteva brezhibno ravnotežje, kar Aliva, ker nima desne noge in si pri hoji pomaga z berglami, težko doseže. Tako kot žal številni vrstniki pa tudi mlajši in starejši prebivalci Bližnjega vzhoda, ki ga že desetletja neprestano pretresajo najrazličnejši nemiri, je nogo izgubil zaradi spopadov. Leta 2018 se je udeležil protestov na utrjeni meji med palestinskim območjem Gaze in Izraelom in tam ga je v desno nogo zadel izstrelek. Rana je bila tako huda, da so mu morali nogo pod kolenom amputirati.

Že pred tem se je Aliva ukvarjal z urbanim premagovanjem ovir, sanjal je celo o tem, da bi postal poklicni tekmovalec v parkurju. Sanje so se po operaciji razblinile, vendar je med opazovanjem kolegov, ki so še vedno skakali naokoli, ugotovil, da bi lahko kljub poškodbi spet poskusil tudi sam. Kolegi so mu bili takoj pripravljeni pomagati. Začel je spet trenirati in zdaj je, brez noge in z berglami, po lastni presoji že skoraj tako dober, kot je bil prej. »Seveda sem kdaj razočaran, ko česa ne zmorem. Vendar si dopovedujem, da če bom spet lahko počel to, potem bo vse v življenju lahko. Šport mi daje neverjetno energijo,« pravi neverjetni najstnik.

Gaza je prenaseljeno palestinsko avtonomno območje med Izraelom, Egiptom in Sredozemskim morjem. Veliko je kot bovška občina, na njem pa živi toliko ljudi, kot v celi Sloveniji. Od leta 2007 je na oblasti gibanje Hamas, ki ga imajo mnogi za navadne teroriste; med njegovimi cilji je tudi uničenje Izraela. V zadnji 13 letih sta se Izrael in Hamas trikrat zares spopadla, prek meje pa se obstreljujejo še veliko pogosteje. Gosto poseljeno območje je polno ruševin in naj se sliši še tako cinično, zato zelo primerno za izvajanje parkurja.



Kot je povedal eden od začetnikov te dejavnosti v Gazi 32-letni Džihad Abu Sultan, so od leta 2005 trenirali predvsem na pokopališčih in ruševinah stavb, ki so jih porušili Izraelci. Pred dvema mesecema pa je s pomočjo največjega prodajalca športne opreme na svetu, francoskega Decathlona – parkur izvira prav iz Francije –, odprl prvo urejeno vadbišče. Tam lahko mladina vadi skoke in plezanje na lesenih orodjih, podobnih oviram v mestih, varnem okolju namesto na nevarnih ulicah Gaze. Na tleh imajo gumijaste blazine, zaradi katerih so padci, neizogibni spremljevalci parkurja, manj nevarni.

V klub je včlanjenih približno 70 mladih, med njimi sedem deklet. Mladi so zaradi izraelske blokade Gaze še posebno prizadeti. Če je na območju približno polovica ljudi nezaposlenih, jih je med mladimi še več, dve tretjini. Abu Sultan je prepričan, da jim je šport, kot je parkur, pisan na kožo in jim v temačno resničnost prinaša vsaj žarek svetlobe.

Naslednji mesec namerava klub pripraviti prvo tekmovanje v zgodovini Gaze, s čimer bo parkur tudi tam dobil status resnega športa. Vendar je dogodek pod vprašajem, seveda zaradi pandemije korone, ki ne prizanaša niti izoliranim območjem. Tudi če tekmovanje bo, pa Mohamed Aliva na njem ne bo nastopil. Čeprav trdo trenira, je ena noga manj od drugih še vedno prevelik manko, da bi z njim enakovredno vrstnikom preskakoval ovire.