Nihče jih ni tako vznemiril kot »karizmatični hudič« Ted Bundy

Ted je imel rad vitke rjavolaske s prečko na sredini. In celotna Amerika je imela rada Teda. Eden najbolj zloglasnih serijskih morilcev v zgodovini ne le Združenih držav, pač pa tudi širše, je bil magnet za medije, psihiatre, preiskovalce. Vsi so se poskušali kosati z njim, z njegovim visokim intelektom, a se je do njegovega konca leta 1979, ko so ga usmrtili na električnem stolu, zdelo, da so videli le tistega Teda, za katerega si je sam izbral, da jim ga bo pokazal.

Glede na to, da se še vedno redno pojavljajo serije in filmi o karizmatičnem Tedu Bundyju in njegovih morilskih pohodih, se zdi, da se ljudje ne naveličamo brati in gledati srhljivih podrobnosti iz življenja ne zgolj »tistega lepega hudiča«, kot so med drugim poimenovali Bundyja, pač pa tudi drugih serijskih morilcev, od Johna Wayna Gacyja, Pedra Alonsa Lopeza in Charlesa Mansona do Silva Pluta in Metoda Trobca. Zakaj torej?

Kaj nas tako privlači pri Bundyju, da ne moremo odvrniti oči od njega, da so pri Netflixu ob dokumentarni uspešnici Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes (Pogovori z morilcem: Posnetki Teda Bundyja), ki si jo je mogoče ogledati na omenjeni spletni platformi, zdaj odkupili pravice za predvajanje filma spet prav o njem? V glavni vlogi bo zaigral mladi zvezdnik Zac Efron in že po naslovu sodeč – Ekstremno prekanjen, šokantno zloben in podel – krvavih podrobnosti ne bo manjkalo. Mnogi Efronu, ki se je sicer proslavil z lahkotnejšimi vlogami, že napovedujejo nagrade za vlogo Bundyja.



Serijski morilci nas ne fascinirajo, ker so drugačni od nas, ravno nasprotno. Fascinirajo nas, ker so takšni, kot smo mi, le da oni vztrajajo pri svoji želji do bridkega konca, pravi antropologinja Eva Vrtačič. 

»Mi se ob uspešni socializaciji naučimo, da se moramo pogosto odreči užitku, želji, nasilju, skratka da moramo svoje interese postaviti na drugo mesto, če hočemo, da naša družba uspešno deluje. Svoj lastni užitek podredimo skupnosti, 'ubijemo' egoističnega, razvajenega, kapricioznega otroka v sebi, da bi lahko normalno funkcionirali v družbi. Serijski morilec pa se ne podredi družbenim pritiskom; vsem civilizacijskim normam navkljub sledi le lastnemu užitku in ni mu mar, da to počne na račun drugih.« 

Fascinira nas, ker smo mu v tem smislu malo nevoščljivi. Tudi mi najraje ne bi šli v službo, povedali nadrejenemu, kar mu gre, ne upoštevali želja drugih. A razlika med nami in 'njim' je, da tega ne storimo, ker nas družba pač uspešno 'drži' v okvirih še sprejemljivega. 



Nobenega dvoma ni, da so serijski morilci skorajda pop ikone sodobnega časa. »Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je serijski morilec v popularnem imaginariju ustrezal predstavam neuravnovešenega blazneža, marginalca, brezglavega klavca. Ted Bundy, prva velika zvezda med serijskimi morilci, pa na videz ni spominjal na nikogar od njih. Imel je vse osebnostne lastnosti, ki so cenjene, ki zagotavljajo uspeh in spoštovanje. Rad je imel otroke, bral je poezijo, pokazal je hrabrost, ko je na ulicah Seattla ujel tatiča torbičarja, rešil je utapljajočega se otroka, rad je imel naravo, spoštoval je starše, bil odličen študent, ukvarjal se je z obupanimi ljudmi v klicnem kriznem centru,« pravi Karmen Šterk, izredna profesorica na katedri za kulturologijo na FDV, tudi avtorica študije Serijski morilec: Normalen psihopat psihološke matere.

Sprevid te razlike med dobrim človekom in njegovimi zlimi dejanji, ki je trčil v še druge kontekste in okoliščine tistega časa in prostora, je potem vodil v fascinacijo, ki se je zaradi razmaha množičnih medijev in njihovega trženja krvi povsem udomačila v zahodni kulturi, dodaja Šterkova in ponudi nazoren primer lastnika Daily Maila, ki je svojim novinarjem ukazal: »Get me a murder a day!« (Prinesite mi en umor na dan!)

Ted Bundy – ljubljenec medijev

Prav vloga medijev je tako ena ključnih pri tem, kako močno (z)raste »priljubljenost« določenih (serijskih) morilcev. Ted Bundy je imel novinarje v malem prstu. Lep, privlačen, modrook in slok, z visokim inteligenčnim količnikom se je kot bivši študent psihologije in prava poigraval z njimi, jim trosil laži in ravno prav resničnih podrobnosti, da so mu slepo verjeli. Ko so ga po ponesrečeni ugrabitvi Carol DeRonch, ki ga je prijavila policiji, vendarle ujeli, se je za ZDA začel »šov«. Bundy se je branil sam in zavrnil ponudbo tožilstva, da bi se pogodil in tako izognil smrtni kazni. S tem bi se namreč izognil tudi medijski pozornosti.



Izkoriščal je prisotnost televizijskih kamer, se smehljal oboževalkam, ki jih je bilo – kakor nerazumljivo to morda zveni – ogromno. »Ko se je na primer med sojenjem razvedelo za ta tipični videz Bundyjeve žrtve, so na sojenja začele hoditi množice deklet, naravnih rjavolask ali pač s pobarvanimi lasmi in s prečko po sredini glave. Kot imajo serijski morilci določen tip žrtve, imajo tudi množice določen tip junaka. V današnjem času, ko med zloglasnostjo in slavo ni več nobene razlike, je to lahko tudi antijunak,« pojasnjuje Šterkova. Bundy se je v zaporu celo poročil.



Po drugi strani pa je res, da so se tudi Američani – resda precej pozno, a vendarle – končno resnično zavedli razsežnosti Bundyjevih dejanj. Ko so ga 24. januarja 1979 usmrtili na znamenitem floridskem Old Sparkyju, je 42-letni Bundy le nekaj ur pred tem v svojem zadnjem intervjuju samovšečno razlagal o tem, koliko nasilja je na televiziji, in o tem, koliko hudega je pornografija storila njemu in družbi kot celoti.

Šterkova v svoji knjigi piše, da je Bundyjeva eksekucija požela veliko odobravanja med Američani, nastajale so pesmice, plapolali transparenti, ljudje so pred zaporom pripravili ognjemet. V zvezi z zgroženostjo javnosti je Bundy sicer nekoč suho pripomnil: »Kar zadeva mene, je to, da ljudje hočejo obsojati nekoga, kot sem jaz, ga dehumanizirati, zelo popularen in učinkovit način soočanja s strahom in grožnjo, ki sta jim preprosto nedoumljiva.«

Morala je pač – dolgočasna

Če v njegovo psiho torej niso mogli prodreti psihologi in drugi strokovnjaki, kako bi lahko navadni ljudje. Jih pa to ni ustavilo, da ne bi brali o podrobnostih Tedovih morilskih dejanj. Je to občudovanje vsaj malo neokusno? Karmen Šterk je jasna: »Neokusno je beseda, ki spada v register morale. Če presojamo moralistično, presojamo v skladu z danimi koordinatami prevladujočih vrednot. Znana nacistična razstava tako imenovane degenerirane umetnosti je kot popoln primer neokusa, izprijenosti in neestetskosti prikazovala slike Picassa, Van Gogha, Chagalla, Matissa. Milenijci, ki neprestano samo buljijo v ekrane svojih mobilnih telefonov, povzročajo silno zgražanje 'moralne večine', če ženska v nosečnosti kadi, jo skorajda kamenjajo, zanesljivo pa takšna usoda po novem čaka homoseksualce v Bruneju. Ljudem se zdi, da njihovo moraliziranje izraža nekakšno čistost duše (karkoli že to pomeni), v resnici pa je le odraz njihove zadrtosti, omejenosti in strahu pred vsem drugačnim. Dodatno pa zgražanje nad serijskimi morilci ali pač nad občudovalci serijskih morilcev služi okrepitvi ideje, da so oni čisto nekaj drugega, kot smo mi, ki nikoli ne bi bili sposobni zagrešiti umora. Ta ideja, poleg tega da je sicer moralno lepa, je tudi popolnoma zgrešena.«



Moralna dobrota je pač – dolgočasna. Že Edgar Allan Poe je rekel, da je smrt lepe ženske nedvomno najbolj poetična tema na svetu. Če ob vsem tem za trenutek zastre dolgočasno in pusto sivino vsakdana, v katerem nam minute in ure determinirajo položnice in nadležni sodelavci, je visoka branost medijev, ko poročajo o odrezani roki zavoljo rekordne odškodnine, bolj razumljiva. Ali pač?