Ne razume ideje trpečega pisatelja

Japonski pisatelj Haruki Murakami je pred leti napisal avtobiografijo O čem govorim, ko govorim o teku, v kateri opisuje, kako se je iz verižnega kadilca in oboževalca nočnih klubov prelevil v obsedenega tekača. Pred kratkim je izšla njegova nova avtobiografija Novelist as a Vocation (Romanopisec kot poklicanost), ki jo je posvetil svojemu pisateljevanju. V njej piše o tem, da so sicer njegovi – včasih zelo obsežni – romani polni skrivnostne magije, vendar je njegov pisateljski slog vedno preprost in iskren. Med vzorniki omenja Ernesta Hemingwaya in Raymonda Carverja, ki sta prav tako slovela po tem, da v njunih delih ni bilo veliko odvečnih besed in pridevnikov.

Murakami poetično opisuje, kako se je nekega dne leta 1978, ko je bil na bejzbolski tekmi v Tokiu, odločil, da bo pisatelj, a še sam ne ve, zakaj – morda je bilo nebo tako modro, pivo v roki popolno hladno in se je bela žogica tako lepo bleščala na igrišču iz zelene trave. »Naenkrat sem pomislil, da bi lahko napisal roman.« Prizna tudi, da še vedno piše z lahkoto in ne razume, zakaj bi sploh pisal, če pri tem ne bi užival. »Ni mi všeč ideja trpečega pisatelja.«

Vsako njegovo pisateljsko dejanje in vsaka njegova knjiga sta pospremljena z veličastno pozornostjo. Z njegovimi deli so slovenski bralci odlično založeni. Izdani so bili že prevodi osmih od njegovih doslej 17 romanov, Južno od meje, zahodno od sonca, Norveški gozd, Ljubi moj sputnik, 1Q84, Kafka na obali, Divja jaga za ovco, Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja, Kronika ptiča navijalca, omenjena knjiga O čem govorim, ko govorim o teku, izbor kratke proze Slon izginja in nazadnje Vsi božji otroci plešejo.