Pamukov muzej, posvečen neuresničeni ljubezni

V münchenskem muzeju Lenbachhaus je na ogled razstava Nedolžnost stvari, na kateri je predstavljena vizualna umetnost 71-letnega turškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za literaturo Orhana Pamuka.

V 40 vitrinah so med drugim pisateljevi osebni predmeti. Gre za replike iz njegovega Muzeja nedolžnosti v Istanbulu, ki je nastal na podlagi Pamukovega istoimenskega romana, a je za to razstavo iz njega izbral le tiste stvari, ki so mu všeč in se mu zdijo najlepše.

V romanu je popisana pretresljiva ljubezenska izpoved Turka Kemala Basmacija, buržujskega plejboja, sina ene bogatejših istanbulskih družin. Začetek romana je postavljen v leto 1975, ko se Kemal zaljubi v revno sorodnico Füsun, ki dela v trgovini s torbicami. Hitro se zapleteta v prepovedano ljubezensko zvezo. To so za Kemala najsrečnejše ure v življenju. Koliko mu pomeni Füsun, se dokončno zave, ko ta nenadoma izgine.

Osamljeni Kemal zato začne zahajati v stanovanje in tako platonsko nadaljuje njun odnos. V naslednjih devetih letih na 1593 obiskih iz tega stanovanja odnese številne predmete, ki pripadajo Füsun ​ali ga spominjajo nanjo – od zaponk za lase, uhanov, copat, solnice in 4213 cigaretnih ogorkov do strgalnika za kutine in porcelanastega psa s televizije.

Nekoč je sanjal, da bo slikar. FOTO: Osman Orsal/Reuters

Nazadnje, po njeni smrti, kupi stanovanje in ga spremeni v muzej, posvečen njuni ljubezni, v katerem razstavi vse ukradene predmete, povezane s Füsun. Pamuk, znan po številnih odličnih romanih, kot so Bela trdnjava, Črna knjiga, Ime mi je Rdeča, Sneg in mnogi drugi, je Muzej nedolžnosti, ki je v izvirniku izšel leta 2008, pisal skoraj deset let. Še nikoli ni tako dolgo ustvarjal nekega dela in pred koncem je večkrat odložil objavo, saj se je v ljubezensko zgodbo zelo poglobil in jo mojstrsko izpilil do zadnje ­podrobnosti.

Na omenjeni razstavi, ki bo na ogled do 13. oktobra, so na ogled tudi Pamukove slike, risbe, skicirke, zabeležke in fotografije. Pamuk je namreč med sedmim in 22. letom sanjaril, da bo postal slikar, in je veliko časa namenil risanju. Družina, pravi, ga je podpirala, v istanbulskem stanovanju, polnem starega pohištva, je imel celo mali atelje, kjer je delal in sanjaril, da bo nekoč znan slikar. Dvajset let pozneje se nič od tega ni uresničilo, ugotavlja pisatelj, pisal je romane, objavljali so jih, slikarstvo pa je ostajalo obljuba neke prihodnje sreče. A vendar so njegova dela zdaj na razstavi.