Moj črni konj ne rabi uzde

Na Menorci vsako leto 23. in 24. junija poteka najpomembnejši festival v letu. Večstoletna tradicija ima korenine v verskem praznovanju ob dnevu Sv. Janeza, njegov nepogrešljivi del pa so črni menorški konji in elegantni jezdeci. Konjeniki prigalopirajo v večje otoške kraje in se pomešajo med navdušeno množico. Gledalci spodbujajo konje tako, da se postavljajo na zadnje noge. Prireditev je najbolj živahna v Ciutadelli, vendar pa se praznovanje na podoben način odvija tudi v številnih manjših krajih. Nad črnimi konji se je mogoče navduševati tudi druge dni v letu. Na kakšnem izmed sejmov, na tekmovanjih v konjskih dirkah ali pa kar je najlepše, med ježo po obsežnih cvetočih travnikih.

Menorca je najvzhodnejši izmed Balearskih otokov in nekako živi v senci turistično bolj znane Mallorce in Ibize. Ko so pred desetletji ibiške in mallorške obale polnila hotelska naselja, so se na Menorci odločili, da raje ohranijo čudovito naravo. Tudi s pomočjo strogih zakonov, ki so omejili gradnjo počitniških objektov. Tako jim je uspelo ohraniti večji del razgibane obale, ki je marsikje še vedno takšna, kot so jo spoznavali stari mornarji. Vse od Freničanov, Grkov, Kartažanov, Rimljanov in Mavrov, ki so pustili na otoku kar nekaj sledov.



Otok ponuja najlepše podobe Sredozemlja: obilico sončnih dni, turkizno obarvano morje, cvetoče mandljevce in citruse, dehteči rožmarin, bele peščene plaže ali osamljene skalne zalivčke s senco zveriženih borovcev.

Menorca je eden najbolj naravno ohranjenih sredozemskih otokov, tudi po zaslugi skrbno načrtovanega razvoja turizma. Od leta 1993 je otok zavarovan kot biosferni rezervat in postaja vzorčni primer za uresničevanje trajnostnega razvoja. Nič čudnega, da domačini, tudi mladi, večinoma nimajo želje po odhodu na celino. Še več, v otok so se že davno zaljubili mnogi tujci.