Krvavi šport

Začetki krvavega športa segajo v 16. stoletje. Prvič naj bi se pojavil leta 1580 in se sprva imenoval “Giuoco del calcio Fiorentino”. Gre za boj med štirimi četrtmi Firenc, vsako zastopa 27 igralcev: Santa Croce – Azzurri (modri), Santo Spirito – Bianchi (beli), Santa Maria Novella – Rossi (rdeči) in San Giovanni – Verdi (zeleni). Igralci še dandanes nosijo zgodovinsjke kostume, vsaka četrt pa ponosno navija za svoje može. Zanimanje je sčasoma sicer zbledelo, šport pa je bil obujen med fašistično diktaturo Benita Mussolinija, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja želel dvigniti nacionalno pripadnost Italijanov. Četrtega maja 1930 je bila tako odigrana nova tekma, zadnja pred tem je bila uradno zabeležena leta 1739. Med tema obdobjema se je šport sicer igral na ulicah, večje pozornosti pa ni požel.

Calcio storico ima zelo malo in precej ohlapnih pravil. Polčasov niso poznali, dvoboj je trajal 50 minut. Žoga je bila usnjena, v notranjosti pa so bile stlačene cunje, slama, lasje in perje. Cilja sta bila dva. Doseči zadetek, žogo je bilo potrebno brcniti ali pa prenesti čez označen prostor, hkrati pa tudi preprečiti tekmecu, da vrne s polno mero. To je bil spektakel, kjer je bilo dovoljeno skoraj vse, igra z nogami in rokami, udarci s pestjo, s komolci, davljenje tekmeca in udarjanje nasprotnika z glavo. zato so prednost dobili mlajši in fizično močnejši igralci. Šport ni ravno za tiste, ki se bojijo pogleda na kri. Le en igralec lahko sicer zaustavlja enega tekmeca.