Komercialna odprava na K2 pustila grenak priokus

Radovljičan je bil član zimske odprave na K2, ki pa ji podvig žal ni uspel. Uspelo jim je doseči višino 6900 metrov, nato pa se je vzpon končal. Kot pravi Rotar, je vreme dopuščalo nadaljevanje odprave, a je vodja kljub vsemu poklical helikopterja, ki sta člane odpeljala v dolino.

Slovenski alpinist zdaj pravi, da je bilo vse skupaj že od vsega začetka usmerjeno v to, da K2 ostane »deviški« – je namreč edini osemtisočak, ki ga pozimi in še nihče osvojil. In ga, dodaja sogovornik, še nekaj časa ne bo. Vse dokler se po njegovih besedah na vznožju gore ne pojavi človek, ki bo manj sporen, kot so bili očitno člani letošnje zimske odprave. 

»Alpinizem sem si vedno predstavljal ne le kot šport, temveč predvsem kot raziskovanje nekoristnega sveta. Se pravi kot nekomercialno avanturo, ki bo v nasprotju z drugimi športi le etično in moralno vrednotila uspehe posameznikov, ko drugih pravil in norm nekje v samoti, visoko v hribih, ni mogoče uveljavljati. Na tokratni odpravi sem spoznal, da so žal tudi 'alpinisti' globoko zabredli v komercialne tokove.« Rotar izgovorov za neuspeh ne išče, pravi pa, da je šlo pri tej komercialni odpravi vse skupaj čez mejo dobrega okusa. 



Dodaja, da je bil poskus vzpona na K2 tokrat bolj podoben kriminalki kot pa klasičnemu alpinizmu. Po mučni vožnji do Skarduja, ki je zaradi snega, slabe ceste in zdelanih vozil trajala kar 16 ur, so šefa odprave Mingma Gjaljeja Šerpo čakali kar pet dni, čeprav bi bil moral prispeti pred njimi. Rotar opisuje, da je hoja do baznega tabora trajala devet dni, nato sta z Islandcem Johnom Snorrijem Siguruonssonsom pripravila pot za nosače, ki so jim pridno sledili. »Kljub našemu nasprotovanju je Mingma G. odločil, da bomo bazni tabor postavili zelo nizko, dobrih šest kilometrov stran od vznožja ABC pod vznožjem gore. Bazo bi bilo seveda bistveno bolje postaviti čim bliže začetku smeri.«

Na gori sta – po Rotarjevih besedah – delala sama z Islandcem, Mingma G. je zaradi slabega počutja v nekem trenutku naznanil, da bo poklical helikopter, se vrnil v dolino in zaključil odpravo. Sogovornik pravi, da je bilo razen suhega kašlja njegovo stanje povsem zadovoljivo. Imel je podpovprečno saturacijo in normalno telesno temperaturo. »S to odločitvijo so se nato zamajali temelji odprave, saj je bil vodja šerp in hkrati oseba, v katero smo polagali velike upe. Pred odpravo je namreč naznanil, da namerava plezati celo brez dodatnega kisika.«



Snorri in Rotar sta se kljub temu odločila, da poskusita vrh osvojiti sama. »V naslednjem vremenskem oknu sva nameravala prespati v taboru 2 in začeti z napeljevanjem vrvi čez 'dimnik' proti taboru 3. Skeptična sva bila glede dela šerp, saj je bilo malo verjetno, da bi nadaljevali odpravo brez vodje. Med počitkom so naju nenehno prepričevali, da se više od dvojke zaradi hudega mraza ne da nadaljevati z napeljevanjem vrvi. Ko se je odprlo vremensko okno, sva že zjutraj pričela delati, šerpe so odšli, nato pa sporočili, da si je eden od njih poškodoval nogo, zato se vračajo. Vzrok za helikoptersko evakuacijo vseh nas je bila tako poškodba noge,« z grenkim priokusom pripoveduje Rotar. 

Dvomi, da je bila poškodba noge resnično tako huda, da bi morali zaradi tega prekiniti odpravo. A zdaj je, kar je. Sam je na gori trpel zaradi možganskega edema, vendar je, kot sam pravi, tega že vajen in ga je obvladoval z zdravili. Staknil je tudi ozebline na rokah in nogah. 

Za dodaten sum o namernem 'sabotiranju' odprave mu je služil tudi podatek, da bi šerpam vizumi pretekli konec februarja, kar pomeni, da bi morali v vsakem primeru bazni tabor zapustiti najkasneje 15. februarja. Torej točno v času, ko je bil predviden vzpon na vrh. 



Poleg Slovenca so bili v odpravi še Nepalci Tamting Šerpa, Pasang Namgel Šerpa, Kili Pempa Šerpa, John Snorri Siguruonsson in Kitajec Gao Li, vodja ekipe je bil že omenjeni Mingma Gjaljej Šerpa.» Vsi so že stali na K2, Kitajec Li in Mingma celo dvakrat. 

Vzrokov za neslavni konec komercialne odprave – cena za posameznega člana znaša približno 40.000 evrov – je lahko po Rotarjevih besedah več. »Morda je Mingma tokratno odpravo namenil lastni publiciteti, dvigniti vrednost samemu cilju, ki ga bo bolj resno napadel drugič. So pa na račun tujih sredstev povsem oskrbeli tudi bazni tabor. Kisik, šotori in preostala oprema bodo namreč ostali tam za naslednjo odpravo.« Rotar zaključuje, da 'zadnji sveti gral alpinizma', kot sam imenuje K2, tako čaka na nekoga drugega. 

K2 velja za enega najbolj zahtevnih osemtisočakov na svetu in po neuspeli letošnji odpravi ostaja edini, na katerega pozimi še ni stopila človeška noga. 8611 metrov visoki očak leži v Karakorumu na meji med Pakistanom in Kitajsko.