Član odprave tudi Tomaž Rotar: Zanima me, zakaj le K2 še ni bil osvojen pozimi

Zobozdravnik Tomaž Rotar je na vrh K2 stopil julija lani, zdaj ga je premamil še zimski vzpon na drugo najvišjo goro sveta. Podvig bo zahteven, gora namreč ni zgolj po naključju edina, ki je alpinistom še ni uspelo osvojiti v zimskem času. Po vrnitvi domov je lani na svojem blogu zapisal: »Nekdo je dejal: Če bi alpinisti imeli spomin, hribi ne bi bili nikoli preplezani. Sedaj, ko so spomini na K2 še sveži, tudi sam menim podobno. Ponovno bi se na goro odpravil zelo težko, saj je bilo težkih trenutkov malo preveč.« Čeprav ti najbrž še niso docela pozabljeni, je bil kot kaže 'klic' 8611 metrov visoke gore močnejši.
 
»Odločitev za ponovni K2 je bila spontana, stvar trenutnega navdiha, konec koncev, zakaj pa ne. Držim se življenjskega vodila, da je življenje eno samo in da bo najbrž kmalu minilo obdobje, ko mi bo telo še dovoljevalo take »neumnosti,« je za Delo povedal Rotar nekaj dni pred odhodom.

»Zanima me, zakaj le K2 še ni bil osvojen pozimi. Je res tako poseben, vremensko drugačen ali gre le za logistične izzive, pogojene z lokalno problematiko. Po treh osemtisočakih sem ugotovil, da se način vzpona ponavlja, ljudje, ki to počnejo in ki jih srečujem v bazi, so si zelo podobni ali celo isti, in da bi bil četrti vzpon najbrž zelo podobno doživetje, če seveda izključimo nepredvidljive zaplete ali tragedije.«
 
K2 ne velja zaman za izredno zahtevno goro že v poletnem času, kaj šele pozimi. V lanski zimski sezoni sta »srečo« poskušali le dve ekipi in obe morali priznati premoč naravi, v treh desetletjih pa je vsega skupaj poskušalo zgolj šest odprav. Zaradi muhastega vremena, nizkih temperatur – januarske se po navadi gibljejo okrog minus 40 stopinj – poleg tega pa občutek hudega mraza povečuje še močan veter, je tveganje veliko. Nezanemarljiv dejavnik je vedno tudi količina padavin.


 

Vsi člani ekipe že osvojili K2, nekateri celo dvakrat

 
Največja možnost za uspešen zimski vzpon je plezanje po klasični Abruzzijevi smeri, po kateri bo poskušala tudi odprava s Tomažem Rotarjem. Poleg Slovenca bodo v njej še Nepalci Tamting Šerpa, Pasang Namgel Šerpa, Kili Pempa Šerpa, Islandec John Snorri Siguruonsson in Kitajec Gao Li, vodja ekipe bo Mingma Gjaljej Šerpa.» Vsi so že stali na K2, Kitajec Li in Mingma celo dvakrat. Orientacija po Abruzzijevi smeri je po Rotarjevih besedah logična, držati se bodo morali grebena.

Poleg omenjene odprave bo morda z vzponom poskušal še vodja majhne tričlanske ekipe, vrhunski ruski alpinist Denis Urubko – prvotno so si sicer izbrali Broad Peak, a ima Rus kot drugo možnost 'ogledano' tudi sosednjo goro. Po uspešni aklimatizaciji bi namreč lahko brez dodatnega kisika poskušal hitro splezati še na K2.

Mu je zimski K2 usojen?

 
»Ne vem, kaj me čaka in ravno to me privlači. Goro sicer dobro poznam, saj sem se nekajkrat povzpel iz baze proti vrhu, vendar mislim, da bo ključni dejavnik vreme. Težave bomo zagotovo imeli tudi pri transportu opreme do baznega tabora, saj je menda na Baltoru precej snega. Upam, da bodo nosači nekoliko bolje obuti kot na zadnjem pristopu, sploh pa ne vem, kako bo kateri koli našel zadosti motivacije, da se bo v tem času odpravil čez ledenik. Ena ekipa je sicer že zapustila Askole in preči ledenik, upam, da bomo od njih izvedeli kaj več,« pojasnjuje Rotar.

Na vprašanje, ali se mu zdi, da mu je zimski K2 usojen, odgovori, da o tem ne razmišlja na tak način. »Niti se o tem nisem nikdar spraševal. Bo ali ne bo? Bo, če bo. NIsem obremenjen s sponzorji, niti ne s pričakovanji ljudi. Odprav nisem nikoli obešal na veliki zvon, nisem jih tržil. Ko ne bom mogel več plezati, bom pa počasi napisal knjigo,« smeje odvrne. Cena za takšno odpravo se sicer giba okrog 40.000 evrov.


 

Moti se, kdor misli, da lahko kljubuje silam narave

 
Bazni tabor, kot dodaja, bo tokrat še nekoliko bolj samoten, kot je bil poleti, kar ga navdaja z nekoliko skrbmi, kljub trdi koži, ki si jo je 'prislužil' na prejšnjih treh himalajskih odpravah. Leta 2017 je splezal na Everest, naslednje leto osvojil že omenjeni K2, letos mu je uspelo stati na vrhu Kangčendzenge. Pravi, da bo tokrat vzel s seboj še več knjig – dobrodošle spremljevalke bodo v odročnem, s snegom pobeljenem delu Himalaje.
 
»Vsaka gora je posebna in unikatna in K2 ni nič drugačen. Vedno so potrebni sreča, dobra volja in zdravje. Kdor misli, da lahko z lastnimi sposobnostmi kljubuje silam narave in naključjem, je v hudi zmoti. Telesna in psihična pripravljenost sta seveda dobrodošli, vendar zanemarljivo nepomembni v primerjavi z dejavniki, na katere ni mogoče vplivati.« Odprava bo za uspešen vzpon potrebovala nekajdnevno okno lepega vremena, računajo, da bodo dovolj trije dnevi.


 
Vreme je dejavnik, na katerega ne bodo mogli vplivati, in še ta ne bo edini. Prevoznost cest do ledenika Baltoro, letalska povezava s Skardujem, karakorumske ceste, muhavost nosačev in transportnih živali, pravila lokalnih oficirjev, 'pobegla' oprema in, kot poudarja Rotar, vsemogočni Alah, nimajo nobene zveze z nečloveškimi treningi v pripravljalni fazi odprave. Alpinizem ni svetovni pokal v alpskem smučanju, je le velika avantura, pravi sogovornik.
 
Ko sva se junija letos pogovarjala za Sobotno temo, še ni razmišljal o zimskem K2, zdaj je ta dejstvo. Iz Slovenije namerava v Katmandu odpotovati 3. januarja. »Zimski K2 je za enkrat še poseben, nov, svež in čaka, da tak ne bo več,« zaključi Tomaž Rotar.

Na vprašanje, ali obstaja še kaj več, kot je zimski vzpon na drugo najvišjo goro sveta, po premisleku odgovori: »Katerega koli alpinista boste vprašali, vam bo dal drugačen odgovor. Kaj sploh je alpinizem? Zame to, da dosežem točko, ki je drugače ne morem. Za podajanje v neznano gre, kar je bil alpinizem že od nekdaj.«