Boštjan Nachbar: Naša družba živi v balončku

Ime si je ustvaril na košarkarskih igriščih, vendar je Boštjan Nachbar že dolgo dejaven tudi na drugih področjih. Kot ambasador Unicefa je obiskal Čad in Gvinejo, o družbenih fenomenih razpravlja v podcastu, po koncu košarkarske kariere pa je postal zagovornik pravic evroligaških igralcev.


 

Zakaj ste se odločili, da boste poleg košarkarske kariere opozarjali tudi na družbene probleme?

Verjetno je to povezano z vzgojo, kako gledaš na svet, zato je precej naravno, da skušaš pomagati. Tega sicer nikoli nisem počel, da bi pridobival priljubljenost. Kvečjemu gre bolj za radovednost, kaj se dogaja v svetu.
 

Kakšna je bila izkušnja v Afriki?

Največji šok je bil, da je povsem drug svet oddaljen le nekaj ur z letalom. Skoraj si ne moreš predstavljati, kako hitro lahko vidiš ljudi brez elektrike, vode, zdravil …, a vidiš tudi prijaznost in veselje domačinov, ko vidijo tujca. Realno stanje lahko doživiš samo v živo, nikoli pa preko televizije ali računalnika. Vsi bi drugače gledali na svet, če bi videli v živo, kako ljudje živijo.
 

In kako ste dobili idejo za podcast?

Šlo je za precej egoistično idejo. Imam ga namreč zato, da se lahko pogovarjam z zanimivimi ljudmi, od katerih se lahko nekaj naučim. Že prej sem rad poslušal podcaste, vedno pa sem imel idejo, da bi imel pogovore o aktualnih stvareh. Dobro smo se ujeli z Anžetom Tomičem in Boštjanom Gorencem - Pižamo. Vse nas veseli, da se je dobro prijel tudi med ljudmi.


 

Koliko ste se lahko o družbenih problemih pogovarjali s soigralci?

Ne kaj preveč. Ne pravim, da športnikov družbeni problemi ne zanimajo, a enostavno je profesionalen šport tako zahteven, da se športniki usmerijo samo v to, da postanejo najboljši tekmovalci. Mene je zraven zanimala tudi družba, zato sem predvsem preko podcasta našel zanimive sogovornike.

Tudi vas moti, da aktivizem učinkuje le na kratek rok, resničnih problemov pa ne odpravlja?

V Afriki smo z Unicefom gradili vodnjake, ampak s tem pomanjkanja vode nismo rešili. Problem je, ker se na višji (državni in mednarodni ravni) nič ne uredi. S humanitarnimi akcijami krpamo zgolj luknje, problemov ne. Prav zato bi si morali vsi ogledati krizne situacije, da bi potem lažje razumeli probleme in imeli več volje za strukturne rešitve. Ko vidiš enkrat krizno žarišče od blizu, se šele zaveš v kakšnem balončku živimo v naši družbi. Biti moramo odgovornejši, da ne gledamo samo na lastne interese. In daleč od tega, da bil sam doživel isto izkušnjo kot ljudje v Afriki. Bil sem zgolj turist, zato me je bilo kvečjemu sram, kako ne znamo storiti nečesa boljšega za lepši svet.


 

Strukturne spremembe pa lahko dosežete s sindikatom igralcev košarkarske evrolige.

Življenje je res zanimivo. Pred leti sem že imel idejo o košarkarskem sindikatu, a nikoli nisem pričakoval, da bo to moja prva postaja po koncu igralske kariere. Rešujemo globlje probleme evropske košarke, zato je odgovornost precejšnja.

Kako močan je odpor košarkarskih veljakov, saj se borite tudi za drugačno delitev denarja.

Na določenih ravneh so spremembe hitre, a večkrat naletimo na nelogične odgovore vodilnih. Ko sežeš globlje, vidiš, da gre zgolj za denarne interese. To je večni problem. Denar je gonilo sveta in šport ni nobena izjema. Vse drugo je le krinka, češ da delajo v dobrobit igralcev, ampak zanima jih samo dobiček. Z našim gibanjem skušamo ozavestiti igralce, da začnejo drugače gledati na svoj šport. Dojeti morajo, da so ravno oni tisti, ki prinašajo denar.