Anna Wintour

Urednica ameriške izdaje Vogua je že od leta 1988 in po mesecih špekuliranj, ali bo resnična Hudičevka v Pradi ostala na položaju, so se zadnji dan julija končno končala ugibanja. Na položaju ostaja – dokler je od revije smrt ne loči.
Predsednik in direktor Condé Nasta Bob Sauerberg je tedaj na twitterju objavil, da je vpliv 68-letne urednice onkraj izmerljivega in da je privolila, da bo s podjetjem sodelovala še »neomejeno dolgo«.

Že dolgo ji priznavajo status kraljice mode in urednice, ki je Vogue spremenila v modno biblijo. Znana je po tem, da ima oko za modne smernice ter da podpira mlade oblikovalce, prepoznavna pa je po skrbno urejeni pričeski na paž, ki jo nosi že od 14. leta, in temnih sončnih očalih. Njen sloves najbolj vplivne ženske v medijih je pred petimi leti utrdilo še imenovanje za umetniško direktorico krovnega medijskega podjetja Condé Nast in njegovih izdaj.


 

V tisku nekaj, česar ni tako zelo lahko najti na spletu

Lani, ko je Vogue praznoval 125. obletnico, je spregovorila v enem svojih redkih intervjujev in za portal Women's Wear Daily na vprašanje, ali se počuti bolj vplivno kot kdaj prej, menda plaho dejala: »Osebno? To je nekaj, o čemer nikoli ne razmišljam.«
Del poslanstva Vogua je po njenem mnenju »dati bralcem določen pogled, stališče, točko razlike« v sodelovanju s slavnimi osebnostmi, znamkami, oblikovalci in umetniki. Vse štiri jubilejne naslovnice je krasila podoba ameriške igralke Jennifer Lawrence, leta 2016 najbolje plačane igralke, fotografije treh so posneli Annie Leibovitz, Bruce Weber ter nizozemski fotografski duo Inez and Vinoodh, četrto pa je v maniri 19. stoletja naslikal John Currin. V tem so mnogi prepoznali simbolično potezo tega, kako Wintourjeva razmišlja o tisku, češ da se mora vtisniti v spomin in da mora biti nekaj, česar ne moreš tako zelo zlahka najti na internetu. »Kar je treba narediti v tisku, je ustvariti več podob in kosov, ki si jih bomo zapomnili, saj ima tisto, kar nekdo gleda online ali na družbenih omrežjih, mnogo krajše življenje.« Mimogrede, 90 odstotkov obiskovalcev strani www.vogue.com sploh ne bere revije v tiskani obliki.

Lani je njenim zasebnim nazivom – ločenka, mati dveh otrok in ljubimka – rojstvo njene prve vnukinje Caroline dodalo še naziv babica. Poleg ljubimca, teksaškega podjetnika Shelbyja Bryana, s katerim je že od leta 1999 – znan je po nabirkah za predsedniške kampanje Billa Clintona in Baracka Obame, a zaradi utaje davkov tudi kot velik dolžnik države –, pa ima gospa še eno približno enako dolgo ljubezensko razmerje. Že dvajset let nosi enak slog sandalov s peto in podpisom Manola Blahnika, ki se ujemajo z odtenkom njene kože, in menda ima še različico, ki jo na porjavele noge obuje, ko se vrne s poletnih počitnic.
Anna Wintour se je rodila v povojnem Londonu (leta 1949) Charlesu in Eleanor »Nonie« Trego Baker, staršema še treh fantov in ene deklice (Annin tretji brat Gerald je še kot otrok umrl v prometni nesreči). Po očetu je očitno podedovala tudi ljubezen do tiska. Charles Wintour je bil namreč med letoma 1959 in 1976 urednik časnika London Evening Standard, še prej, natančneje 1955, ko je bil namestnik urednika, pa je ustanovil še vedno aktualno gledališko nagrado Evening Standard, na podelitev katere vsako leto prihaja tudi njegova hčerka, zdajšnja velika dama tiska.

Mislili, da je napaka

Šolala se je na North London Collegiate School in kariero začela pri Harpers and Queen v Londonu (zdaj Harper's Bazaar), delala je za njihovo ameriško izdajo ter revijo House and Garden, in kot je poudarila tudi v lanskem (oglasnem) srečanju z Meryl Streep, je bila ena od njenih mentoric slavna direktorica in lastnica Washington Posta Katherine Graham (Streepova je v filmih upodobila obe). Preden so Anno Wintour angažirali, naj kot urednica obudi ameriško izdajo Vogua, je bila še urednica britanske izdaje.
Že s prvo naslovnico je pokazala svojo držo. Podoba mlade, sproščene izraelske manekenke Michaele Bercu sredi ceste, oblečene v kavbojke Guess in kratek blazer Christian Lacroix Couture, je bil takšen prelom z dotedanjimi, da so v tiskarni mislili, da se je zgodila napaka. »Jakna je bila v resnici del kostima, toda Michaeli krilo ni bilo prav; ravnokar se je vrnila s počitnic iz Izraela in je malce pridobila na teži. A to ni bilo pomembno. Pravzaprav je okrepilo zamisel, da visoki modi odzvamemo njeno veličino in jo igrivo vržemo v resnično življenje ter vidimo, kaj se bo zgodilo,« je komentirala odločitev.
Tudi tiste, ki bi se kdaj želeli prebiti v njeno službeno družbo, meri po tem, kako močne osebnosti so. »Ne maram ljudi, ki bi prikimali vsemu, kar si izmislim. Želim si ljudi, ki znajo argumentirati in se nestrinjati in imajo pogled, ki odseva tudi v reviji. Moj oče je verjel v kult osebnosti. K Standardu je pripeljal velike pisce in kolumniste. Enako želim na Voguu narediti jaz,« je njen namig za vse, ki se želijo uvrstiti med kandidate za njene sodelavce.
 

Oboževalka tenisa

Čeprav so pri rumenem Daily Mailu zaradi njenega hladnega, tudi vzvišenega obnašanja enkrat zapisali, da bi ji lahko nadeli vzdevek nuklearna Wintour, je lani priznala, da sta otroka, tako hči Bee kot sin Charles Shaffer, ki sta se ji rodila v zakonu z zdajšnjim profesorjem za otroško psihiatrijo na univerzi Columbia v New Yorku Davidom Shafferjem (poročila sta se leta 1984 in se petnajst let zatem ločila), njena šibka točka. Po besedah njene hčerke Bee, producentke talk showa Late Night with Seth Meyers pri NBC, ki se je prejšnji mesec poročila z italijanskim režiserjem Francescom Carozzinijem, sinom urednice italijanske izdaje Vogua, zdaj že pokojne France Sozzani, je Anna Wintour »najbolj radodarna oseba, ki jo lahko srečaš in ki postavlja vsakogar drugega pred njo samo«. Po hčerkinih besedah je tudi zelo učinkovita, zato se hitro začne dolgočasiti.

Znana je po tem, da je vselej točna, na sestanke, srečanja in dogodke pa raje pride celo prej. Pogosto jo je videti v prvi vrsti tik ob modnih brveh, še preden se modna revija začne. Njen najljubši šport je tenis. Menda vstaja ob peti uri zjutraj, da odigra partijo, preden gre na delo. Zagotovo pa drži, da kot gledalka redno gostuje na odprtem prvenstvu ZDA in Francije ter v Wimbledonu. Je velika oboževalka Pradinih oblek, vedno znova pa jo je videti tudi v istih oblačilih in z istimi ogrlicami iz barvastih kristalov. Če je kaj resnice v romanu Hudičevka v Pradi, ki ga je leta 2003 izdala njena nekdanja osebna asistentka Lauren Weisberger in je naletel na številne kritike (po njem so tri leta pozneje posneli tudi istoimenski film), je med njenimi navadami sveže pečen zrezek, ki ga vsak dan poje za kosilo v svoji pisarni. Je tudi ljubiteljica krzna, zaradi česar pri vseh ne žanje ravno priljubljenosti.


 

Odlikovanje kraljice Elizabete II.

Je tudi ena od velikih podpornic demokratov. Zbirala je denar za kampanjo tako Baracka Obame kot Hillary Clinton in že ob izvolitvi Obame upala, da bo imenovana za ameriško veleposlanico v Veliki Britaniji ali Franciji. Ko se to ni zgodilo, se je povezala s potencialno prvo predsednico v zgodovini ZDA. Avtor knjige Ogenj in bes Michael Wolf je zapisal, da je Wintourjeva prišla tudi v »Trumpov stolp in se nadvse samozavestno ponudila, da lahko postane njegova veleposlanica na dvoru sv. Jakoba. Trump je bil pripravljen o 'ponudbi' resno razmišljati.« Čeprav ni postala veleposlanica v VB, jo je ob koncu lanskega leta kraljica Elizabeta II. odlikovala z nazivom Dame.

Enkrat je britanskemu Telegraphu zaupala, da ljubi New York, ker je »mesto za ljudi, ki želijo delati. In ljubim to mesto, kjer je vsakdo od nekod drugod in te ne ocenjujejo po tvojem naglasu, kdo je tvoj oče ali čemur koli drugem, kot to počno Angleži.« V New Yorku je vsekakor doživela eno največjih počastitev za svoj prispevek k modi, ko so po njej poimenovali kostumografski inštitut metropolitanskega muzeja umetnosti (The Anna Wintour Costume Center). •