Afriška pisateljica prejela nagrado angleškega Pena

Zimbabvejska pisateljica, režiserka in dramatičarka Tsitsi Dangarembga, ki so jo lani med protesti proti korupciji aretirali v Harareju, je prejela nagrado pinter, ki jo angleško združenje Pen podeljuje za družbeno angažiranost v spomin na nobelovca dramatika Harolda Pinterja. Podeljujejo jo pisateljem, »ki z neomajno intelektualno odločnostjo razkrivajo resnico o družbi, v kateri živimo«.

Tsitsi Dangarembga se je rodila leta 1959 v Mutoku, takratni Južni Rodeziji, v izobraženi družini. Njena mati je bila prva temnopolta ženska v Južni Rodeziji, ki je diplomirala, oče je bil učitelj in kasneje ravnatelj šole. Ko je imela dve leti so se z bratom, in staršema, ki sta nadaljevala študij, za štiri leta preselili v Veliko Britanijo. Z bratom sta skoraj pozabila materni jezik shona in se naučila angleščine. Tudi po vrnitvi v domovino je Tsitsi večkrat rekla, da je angleščina jezik njenega šolanja, njen drugi jezik.

Že med študijem je pisala, predvsem kratke zgodbe in drame, pri petindvajsetih letih je napisala svoj prvi roman Nervous Conditions (1988). Zavrnile so ga kar štiri založbe v Harareju, zato pa je izšel v Veliki Britaniji, leto zatem še v ZDA in dobil odlične kritike; prejel je nagrado Commonwealtha, Doris Lessing pa ga je označila za enega najpomembnejših romanov 20. stoletja.

Že leto po uspehu prvenca se je vpisala na študij režije v Berlinu, leta 1993 je napisala scenarij za film Neria, ki je postal najuspešnejši film v zgodovini zimbabvejske kinematografije, kot prva režiserka v domovini je posnela celovečerec in se odtlej posvečala predvsem filmu.

Ko so jo leta 2004 vprašali, kako to, da še ni napisala novega romana, je citirala Virginio Woolf, da ženska za pisanje potrebuje lastno sobo in 500 funtov. »Mislim, da prvič po izidu prvenca lahko rečem, da imam svojo sobo, poskušam pa ignorirati drugi pogoj, 500 funtov,« je duhovito dejala.

Dve leti kasneje je izdala roman The Book of Not in leta 2018 še roman This Mournable Body (To žalujoče telo), ki je bil lani v ožjem izboru za Bookerjevo nagrado. Zadnji del trilogije, postavljen v postkolonialni Zimbabve v devetdesetih letih, je znova navdušil kritike in bralce. The New York Times je zapisal, da gre za še eno njeno mojstrovino, Guardian pa je roman imenoval »čudovito klasično delo«.

Dangarembgovo, ki je v zadnjem desetletju vidna aktivistka, so lansko poletje, ko je protestirala proti korupciji v Harareju, aretirali »zaradi spodbujanja nemirov in kršenja protikoronskih zakonov«. Že naslednji dan so jo spustili proti varščini, a čaka na poziv na sodišče, enkrat tedensko se mora javiti na policijski postaji.

Kljub pozivom številnih mednarodnih organizacij za svobodo govora in njenih pisateljskih kolegov, ji glede na obtožnico še vedno grozi nadaljna omejitev svoboščin.
Sama pravi, da ni aktivistka, ampak predvsem odgovorna državljanka, ki ji ni vseeno, v kakšno smer gre njena država.

»To, da so literarna dela, kakršno je moje, tako pozitivno sprejeta, dokazuje, da se ljudje lahko združimo v človečnosti in humanosti,« je ob razglasitvi nagrade Pen Pinter dejala pisateljica.

Letos je dobila tudi nagrado mednarodnega Pena za svobodo govora, s katero nagradijo avtorje, ki kljub preganjanju oblasti nadaljujejo družbenokritično pisanje.