Pomembno je izražati svojo žalost

Karizmatična pevka Hindi Zahra se je na mednarodno prizorišče zavihtela s singlom Beautiful Tango in odličnim prvencem Handmade (2010). Svetovno javnost je prepričala z unikatnim pristopom h glasbi in žametnim glasom. Njeni koncerti veljajo za enkratno glasbeno izkušnjo, ponovno jo bomo lahko doživeli 26. septembra v ljubljanski Cvetličarni.
 

Nekoč ste dejali, da je imela najmočnejši vpliv na vašo glasbo vaša mama.

Tudi moja mama je bila glasbenica, zato sem bila doma ves čas obkrožena z glasbo. Ta je bila med odraščanjem del mojega vsakdana, mamo sem poslušala, ko je prepevala. Pela je zelo čustveno, po mojem je to imelo name največji vpliv. Vedno je pela iz srca, ne iz glave. To je nekaj, kar se na odru začuti, ne glede na to, kdo nastopa. Opazi se razlika med izvajalci, ki zgolj opravljajo svoj posel, in tistimi, ki to počnejo zaradi čustev, ki ljubijo, kar počnejo. Glasba lahko zaceli tvoje srce, telo in dušo – prav tako lahko zdravi druge.
 

Po selitvi v Pariz ste v glasbeni svet stopili kot pevka spremljevalnih vokalov.

Zelo so mi bili všeč hip hop, pa tudi ameriška in afriška glasba. Prav tako sem poslušala veliko opernih skladb, a sem kmalu spoznala, da to ni zame. Dobro je imeti natreniran glas, vendar opera zahteva, da ga natreniraš do te mere, da se spremeni. Svoj glas potrebujem, da sem svobodna, želela sem najti lastno pot in slog. Všeč mi je bilo, da sem začela kot pevka spremljevalnih vokalov, ker mi je ta izkušnja veliko prinesla – naučila sem se, kako nastopati na odru, kako poteka snemanje v studiu in podobne stvari. Od samega začetka sta me zanimali skladanje in ustvarjanje lastne glasbe. V meni je nekaj, kar me k temu žene.
 

Kaj je po vašem mnenju največja razlika med zahodnjaškim in vzhodnjaškim pristopom h glasbi?

Čudno, da ste me to vprašali, ker prihajate iz dela Evrope, kjer se mešajo vplivi vzhoda in zahoda. Ste prav na sredini. V Maroku je tudi tako, imamo veliko afriških vplivov, prav tako smo blizu Španiji.
 

Morda čutite odgovornost, da bi morali svetu predstavljati glasbo svojega doma?

Nisem tradicionalna pevka, ne pojem klasične tradicionalne glasbe. Je pa res, da v svojo glasbo vključujem tradicionalne elemente. A vendar čutim potrebo, da predstavljam svojo kulturo in jezik širnemu svetu. Prepričana sem, da je to lepa kultura.


 

Vaš prvi album Handmade je nastajal dalj časa, njegov naslednik Homeland je nastal dvakrat hitreje. V čem sta se razlikovala ustvarjalna procesa?

Prvi album sem producirala, skladala in odpela povsem sama v svojem stanovanju. To je bil projekt, ki sem ga želela izvesti sama, ker sem želela izkusiti celoten kreativni proces, od začetka do konca. Pomembno je, da razumete vsak korak. Ljudje pravijo, da sem to počela, ker hočem imeti vse pod nadzorom. Ne šalim se, a se z njimi ne strinjam. To ni bila moja motivacija. Na tem albumu sem se želela v celoti izraziti. Kadar nekdo to naredi, bi mu morali reči: »Bravo, uspelo ti je čisto samemu.« To je čudovita izkušnja. Za drugi album sem se preselila v Maroko, kjer sem pet let odkrivala sebe in pisala glasbo. Veliko sem potovala, želela sem si, da bi moji poslušalci skozi glasbo doživljali te izkušnje s potovanj. Tam sem album tudi posnela, nato pa sem odšla v Španijo, da bi posnela kitaro in še nekaj drugih glasbil.
 

Na vaš glasbeni izraz je vplivala različna glasba tudi iz držav, kot sta Afrika in Indija. Se je to spremenilo, zdaj ko vas je ustvarjalna pot peljala v različne kotičke sveta?

To se ni spremenilo, poslušam toliko različnih glasbenih stilov, od stare tradicionalne glasbe do nove, digitalne glasbe in različne žanre. Vedno sem tista, ki odkriva glasbo in jo deli s prijatelji in družino.
 

V nekem pogovoru ste izjavili, da se v glasu pevca skriva njegovo življenje. Kako se je skozi leta spremenil vaš glas?

Ah, ne vem. To je zelo zanimivo vprašanje. Po mojem se mi je glas spremenil, a nikoli ne poslušam svoje glasbe, zato težko primerjam, kako je zvenel na začetku in kako je slišati zdaj. Moje glasilke večino časa garajo, zato jih negujem na različne načine. Včasih se osamim in preživim 20 dni v tišini, ne govorim z drugim kot s svojo mačko, ker ona ne govori jezika, gre zgolj za mijavkanje. Prepričana sem, da je za človeka zelo pomembno, da se osami in tako skrbi zase. Prijatelji so zelo pomembni, sem človek, ki se globoko naveže na ljudi, a pri vsakem človeku in stvari moraš imeti postavljene meje. Vsi potrebujemo čas zase.
Kar se tiče glasu, zavedam se transformacije, a ne bi znala povedati, kje se skriva razlika.
 

Za vaše skladbe je značilno, da nikoli ne pojete o izmišljenih dogodkih, ampak izključno o stvareh, ki ste jih doživeli.

Tako je, ne izmišljujem si zgodb, torej nisem pisateljica, prej bi rekla, da sem pesnica. Nekateri prijatelji, dobri glasbeniki, so tudi pisatelji, jaz pa pojem le o tem, kar poznam in sem že izkusila. Gre za resnične situacije, ki sem jih doživela.
 

Mnogi se strinjajo, da ste odlična pevka bluesa. Kaj ta vam osebno pomeni?

Blues je glasba za izražanje žalosti, kar je po mojem ključno. Pomembno je izražati svojo žalost. S temi notranjimi vibracijami se lahko naše telo in duša zacelita. Blues lahko zdravi tudi druge. Da jim glasbo, ob kateri lahko jočejo, pomembno je jokati, če želimo zaceliti svoje rane. To pomeni, da proces deluje v obe smeri. Gre za čustva. Ne verjamem, da kdorkoli potrebuje psihiatra ali strokovnjaka za svoj osebnostni razvoj. Zdravite se lahko z glasbo, plesom, umetnostjo in naravo.


 

Zanimivo je, ko pravite, da vam je zelo težko peti ljubezenske pesmi v maternem jeziku.

To je moj jezik, je veliko preveč osebno in intimno, da bi to počela v materinščini. Uf, tega ne zmorem. Kadar pojem v angleščini, je prisotna distanca, ne morem si predstavljati, da bi pela v maternem jeziku. Čustva so kljub temu prisotna, a se laže izražam na tak način.
 

Veliko ste povedali o glasbi, ki je vplivala na vas, niste pa omenjali svojih vzornikov.

Nimam vzornikov. Ko sem odraščala, je bil moj vzor oče. Veliko ljudi me je obsojalo, ker sem imela moške za vzornike, a sem pač takšna. Nikoli se nisem igrala s punčkami. Opazovala sem, kako sta mama in teta preživljali čas doma, opravljali gospodinjska dela, on pa je ves čas potoval. Tudi jaz sem želela potovati. Na neki točki je prenehal biti moj vzornik, ker sem želela najti lastno pot. Še vedno so mi bile všeč stvari, ki jih je počel, ne bi pa več mogla trditi, da je bil moj vzornik. Iščem lastno identiteto, predvsem z branjem knjig. Tako se gradim in poskušam biti sama sebi zgled. Ne maram, če ljudje govorijo drugim, kaj naj počnejo, jim kažejo, po kateri poti naj gredo. Lahko jim daš ključ, ne pa jih usmerjati. Naj to storijo sami. Ne iščite po zunanjosti, iskati morate po svojem srcu.
 

S čim se trenutno ukvarjate, kaj je pritegnilo vašo kreativno pozornost?

Trenutno ustvarjam nov album, prav tako se ukvarjam z vizualno umetnostjo. Da bi našli navdih, morate početi tudi druge stvari. Veste, ko sem na turneji, sem na turneji. Nato pa se osamim, vrnem se v naravo, vstajam zgodaj in ustvarjam.