Zagreb, mesto, kjer dobiš muzejskega mačka

Pravijo, da ima Zagreb največje število muzejev na prebivalca na svetu. Podatek nikakor ni preverjen, tudi domači vodniki ga navajajo kot zanimivost, ki ni dokazana. A že med sprehodom po mestu se pokaže, da je vsem že dobro znani Muzej prekinjenih ljubezni sprožil pravo epidemijo zasebnih muzejev z nenavadno vsebino. Obiskali smo muzeje nedokončane umetnosti, kravate, selfija in mačka. Pa še kakšnega vmes.

Zasebni muzeji v Zagrebu so res pravi hit, je potrdil vodnik Hrvoje Kuček, tudi domačini sami komaj dohajajo ponudbo, zato nekatere prej najdejo turisti. V časih, ko številne javne muzeje po potresu, ki je pred štirimi leti prizadel Zagreb, prenavljajo, so tudi dobrodošla popestritev v mestu, je razlagal, medtem ko sva na ulicah hrvaškega glavnega mesta stikala za muzeji z nenavadnimi imeni.

Daleč najbolj slaven je Muzej prekinjenih ljubezni, ki je postal tako rekoč sinonim za Zagreb in je najbrž dal nekaj zagona drugim. Zamisel zanj se je, kot je znano, porodila prav v trenutkih, ko se je ljubezen trgala. Zagrebška umetnika Olinka Vištica in Dražen Grubišić sta prišla do točke, ko za njuno zvezo ni bilo več rešitve, ostal pa jima je kup skupnih predmetov. Mali plišasti zajec na baterije, ki ju je spremljal na potovanja, je postal prvi eksponat. Začela sta kopičiti zgodbe in predmete tudi iz drugih propadlih razmerij, pripravila razstavo, ki je potovala po svetu, in se leta 2010 ustalila v Zagrebu. Muzej prekinjenih ljubezni, ki je bil nagrajen kot najinovativnejši muzej v Evropi, še naprej dopolnjuje zbirko.

Umetniški atelje obiskovalcev

Podobno obiskovalci soustvarjajo Muzej nedokončane umetnosti, ki se je maja odprl v stari hiši v bližini zagrebškega botaničnega vrta. Morda kdo vstopi s pričakovanjem, da bodo tam obtičala dela, ki jih znani umetniki niso dokončali, a je v resnici opomnik, da imamo vsi za seboj nedokončane projekte, je povedala Maja Lukjanov, kustosinja tega svojevrstnega muzeja, sicer pa tudi sama umetnica. Z idejo za muzejček se je, kot je priznala, pošalila tudi na svoj račun. »Rada rečem, da je to neuspešni poskus narediti umetniški center.«

Nastajal je približno dve leti. »V srži ideje je bila popolna svoboda: da se ljudje lahko vsega dotaknejo, vse sami poskusijo. Tukaj so umetniki obiskovalci. To je njihov atelje,« je pripovedovala Maja Lukjanov. Ideja je njena, je pa nekaj navdiha dobila v tujini, tudi vpliva v domačem mestu ni mogoče zanemariti: »Gotovo se med seboj spodbujamo, predvsem pa po izkušnjah drugih podobnih muzejev vidimo, da lahko izhajajo iz majhne, preproste ideje, ki se potem razcveti. In da za to ne potrebujemo na tisoče kvadratnih metrov površin.«

Muzej nedokončane umetnosti je v najetem prostoru. Za zdaj je dovolj velik, a se že kaže, da bi prišla prav še kakšna soba, saj se ljudje pogosto vračajo; približno polovica je domačinov, polovica tujcev.

Razdeljen je na kotičke, v katerih lahko ustvarjajo z linorezom, oljnimi in vodenimi barvami, navadnimi barvicami, tkejo, pletejo, vezejo, izdelajo papir, napišejo zgodbo na star pisalni stroj – ali pa jo vsaj začnejo in brez slabe vesti pustijo nedokončano. Prav tako lahko za njimi ostane veliko platno, ki ga doma za nobeno ceno ne bi hoteli razstaviti – v muzeju nedokončane umetnosti je vse dovoljeno, to je prostor, kjer ni nič narobe, predvsem pa nikomur ni treba paziti, da bi karkoli uničil, umazal, pokvaril.

»Na začetku so obiskovalci morda zadržani, pravijo, da ne znajo. A to pri nas ne obstaja,« je dejala gostiteljica. Za posebej trdovratne so do zdaj tudi že razvili trike, s katerimi jim pomagajo sprostiti umetnika v sebi.

Kot nalašč pred nočjo čarovnic

Še bolj svež je Muzej pozabljenih zgodb, ki se je uradno odprl na začetku meseca in se skriva v prvem nadstropju hiše na ulici Ilica 26. Ta hiša čudes iz hrvaške folklore na približno 200 kvadratnih metrih, razdeljenih v šest sob, razkriva pravljični svet, kakor ga je interpretiral Zdenko Bašić. Multimedijski umetnik poskuša z muzejem obuditi spomin na zgodbe, ki so si jih predniki pripovedovali v toplih poletnih nočeh in so ustvarile zbirko več kot stotih čarobnih bitij, zdaj že pozabljenih.

V nasprotju z Muzejem nedokončane umetnosti, kjer je vse dovoljeno, velja tam red, prilagojen delikatnim vilinskim bitjem. Med drugim velevajo: Ostanite ves čas s svojimi otroki, pred vstopom jih poučite o pravilih obnašanja! Muzejski prostori niso prilagojeni hišnim ljubljencem, večjim od pajkov. In: Fotografiranje je mogoče samo brez bliskavice, kajti svetloba škoduje nekaterim pravljičnim bitjem.

Zavezati kravato

Le kakih sto metrov stran je muzej s prav tako nenavadno vsebino – dokler ne izvemo več. Muzej kravate, še eden v zbirki butičnih in zasebnih muzejev v Zagreba, namreč spomni, od kod v resnici izvira kravata – iz Hrvata. Modni dodatek, ki si ga je prisvojil francoski vladar Ludvik XIV., je namreč dobil ime po šalih, ki so jih nosili hrvaški vojaki, takrat plačanci v francoski vojski. Prav dejstvo, da redkokdo ve, da kravata izhaja iz Hrvaške, je bil tudi povod za odprtje muzeja, je dejala vodnica Hilda Bednjanec.

V muzeju se sprehodimo skozi zgodovino, od časa, ko so šale okoli vratu mladih moških zavezovale mladenke in se tako poslavljale od ljubih, ki so odhajali v tridesetletno vojno, do sodobnosti, ko je to modni dodatek najrazličnejših oblik in barv ter s številnimi možnostmi zavezovanja. Največkrat se uporabljajo štirje načini, pove vodnica, 85 jih je matematično dokazanih, v resnici pa jih obstaja kar 177.147. Vse to lahko obiskovalec preizkusi ter med drugim preveri, ali jo zna zavezati tudi okoli vratu koga drugega. »Zavezati kravato sebi je veščina, zavezati jo nekomu drugemu je ljubezen,« izvemo. Pa tudi, da je svetovni rekord v hitrosti zavezovanja kravate 10,22 sekunde.

Muzeja selfija in mačka

Muzej selfija in spominov je past za vse tiste, ki si želijo v svet poslati fotografijo sebe na vse mogoče načine. Postavijo se lahko v rožnato zaporniško celico, se fotografirajo v zlati banji, polni denarja, sredi lectovega srca, ob pravljičnih bitjih Hrvaške, denimo s čarovnico z Griča hrvaške pisateljice Marije Jurić - Zagorke, ob srednjeveški kladi, v kakršno so vklenili Matijo Gubca, vodjo kmečkega upora na Hrvaškem in v Sloveniji, ali pod padalom hrvaškega polihistorja izumitelja Fausta Vrančića. Muzej, ki ima predhodnike v tujini, na Hrvaškem pa v Dubrovniku, je tudi zbiratelj spominov, ki jih obiskovalci napišejo na samolepljivi listek in nalepijo na zid.

Po obujanju spominov – čeprav je povezan s početjem, ob katerem marsikdo izgubi spomin – je nastal še en nenavaden muzej v Zagrebu, muzej mačka. V slovenskem jeziku morda najprej pomislimo na domačega ljubljenca, v hrvaščini je ime manj dvoumno: muzej mamurluka.

Ideja se je kot pri Muzeju prekinjenih ljubezni porodila iz osebnih izkušenj, v tem primeru ustanovitelja in lastnika Rina Dubokovića ter njegove druščine. Prvi eksponat je pedal kolesa, ki je bil pravzaprav tudi povod za odprtje tega svojevrstnega prostora. »Pred petimi leti smo šli neki večer ven in si razlagali 'pijanske' zgodbe. Eden od prijateljev je pripovedoval, kako se je zbudil s pedalom kolesa v žepu, ne da bi se spomnil, kako je tam pristal. Pomislil sem, da bi bilo zabavno, če bi te anekdote zbrali,« je povedal Duboković. Zbral je prijatelje in v šestih mesecih so odprli prvi in edini Muzej mačka na svetu.

Zgodba ima tudi »črno luknjo«, saj so ga odprli na koncu leta 2019, torej tik pred pandemijo, toda pet let pozneje posledic ni več opaziti. Vsak dan naštejejo okoli sto obiskovalcev, tudi tisti petek zgodaj popoldne je bilo zaznati vrvež, ki bi se lahko nadaljeval pozno v noč.

Ogled muzeja poteka podobno kot nočni izhod, ne da bi pri tem popili kapljico alkohola, je poudaril Duboković, pa čeprav ob nakupu vstopnice pri muzejskem pultu ponudi alkoholni napitek. Gost, ki ga vzame ali ne, gre nato skozi vse faze noči in podoživlja pijanske trenutke pripovedovalcev, ki ga naposled pahnejo v sobo za blackout in nato še v belo sobo z neizbežnim glavobolom. Zaključi se z bolečim trenutkom, ko si vsakdo obljubi, da ne bo nikoli več popil niti kapljice alkohola. Trenutek streznitve je opremljen z informacijami o stranskih učinkih uživanja opojnih pijač. »Želimo si namreč, da bi ljudje iz muzeja odšli s sporočilom o škodljivosti pitja alkohola,« je sklenil Duboković.

Z muzejskim mačkom se je tokratno raziskovanje končalo, čeprav je na seznamu še kar nekaj muzejev z intrigantnimi imeni, na primer muzej gob, ki so ga izpostavili tudi sogovorniki, pa muzeji čokolade, 80 let, naivne umetnosti, mučenja, karikature in celo Antimuzej.