Za vsakim kamnom se skriva zgodba

Jama Zijalka in še druge tri jame v bližnji okolici pričajo, da je tukaj človek živel že v prazgodovini. Fran Levstik je iz ljudskega izročila črpal navdih za Martina Krpana, to je rojstni kraj Avsenikov in dom Elana. Tukaj je stoletja živela ena najvplivnejših družin na Kranjskem, za svoje domovanje si je izbrala grad Kamen, največji grad na Gorenjskem, ki pa že od 18. stoletja propada.

Ne le velikost gradu Kamen, ki mu tu naokoli ni para, osupljiva je vsa zgodovina njegove okolice, denimo nepojasnjena skrivnost zazidane jame v nedostopni strmi steni, ki se dviga le nekaj korakov stran od arheološkega najdišča, jame Zijalke. Ravno ta pa priča, da je človek po teh koncih hodil morda že v času mlajše kamene dobe, zagotovo pa tukaj živel v času železne dobe. »V jami so našli na stotine kosov razbite keramike, črepinj je preveč, da bi lahko preprosto rekli, da gre za ostanke nekakšne pradavne jamske kuhinje. Precej bolj verjetno je, da so ljudje lonce v jamo prinašali kot darove. Tu in v bližnji zazidani jami so našli tudi keltske novce, kar dokazuje podobno: ta prostor je nekdo že predkrščanski dobi obiskoval in častil. Srednjeveška obzidja, ki so pozneje zrasla v teh jamah, ter legende, ki so nastale okrog njih, pa seveda še bolj razburkajo našo domišljijo,« pripoveduje Sašo Gašperin, član turističnega društva Begunje, zaposlen na Javnem zavodu za Turizem in kulturo Radovljica.

Na hribu na drugi strani vasi, tik ob znameniti cerkvici sv. Petra, prav tako najdemo jamo, za katero so značilne podobne arheološke najdbe in bogato ljudsko izročilo. »Še pred nekaj generacijami so ženske obiskovale to jamo v veri, da jim bo topel vetrič, ki piha iz nje, pomagal do plodnosti,« doda sogovornik.

Kdo je Lambergar

Posebni kraji so od nekdaj privlačili ljudi, zato ni čudno, da so si že nekje med 12. in 14. stoletjem tukaj, kjer na eni strani mogočno karavanško gorovje daje dobro zavetje, na drugi pa rodovitna zemlja omogoča lagodno življenje, postavili mogočen grad, ki so ga domačinom najprej zasedli Ortenburžani. Tukaj so živeli kar tri stoletja, dokler niso za kratek čas 22 let prišli Cel­jani, ki so jih nasledili Lambergi. Ti so si grad izbrali za središče svojega delovanja in tukaj ostali naslednja stoletja, vse dokler niso gradovi z izumom smodnika začeli izgubljati svoje strateške vloge in so počasi šli iz mode.

Tukaj je stoletja živela ena najvplivnejših družin na Kranjskem.

Rodbina Lamberg je navdihnila tudi ljudsko pesem Pegam in Lambergar. »O tem, kdo je Lambergar, ki ga opeva ljudska pesem, se zgodovinarji in literarni zgodovinarji še danes ne morejo povsem po­enotiti. Najbolj znan član rodbine je bil gotovo Gašper II. Lamberg, znameniti turnirski viteški bojevnik, čigar 87 bojev je ovekovečenih v njegovi dragoceni turnirski knjigi. Izvirnik žal še vedno hranijo na Dunaju. A junak ljudske pesmi bi bil lahko tudi njegov bratranec Krištof I. Lamberg, ki se je s svojim junaštvom izkazal v bojih proti Turkom, ali njun stric Gašper I., ki se je boril v bojih za celjsko dediščino. Stroka si namreč ni enotna niti o tem, kdo naj bi bil Pegam. Najpogosteje se sliši, da gre za Jana Vitovca, celjskega vojskovodjo, po rodu Čeha (Pegam = Böheim = Čeh), ki se je boril proti Gašperju I. A v tistem boju se Lamberg ni ravno izkazal, zato ni najbolj verjetno, da bi ga ljudstvo spremenilo v junaka. Vse skupaj še bolj zaplete dejstvo, da je po nekaterih zapisih ljudske pesmi Lamberg živel na gradu Kamen, kjer je živel tudi Gašper II., po drugih na gradu Alt Gutenberg, kjer je živel Krištof. V eni od različic zgodbe pa živi Lamberg celo v Ljubljani,« razloži Gašperin. »Ko zgodbo pripovedujem otrokom, vsi v njej prepoznajo Martina Krpana.« Tudi Levstik je priznal, da si je motiv sposodil iz ljudje pesmi.

Grad Kamen so najprej zasedli Ortenburžani. Foto Leon Vidic

Ko so se Lambergi nekje okoli leta 1760 odločili, da se preselijo v bolj udobno graščino na ravnini, so priložnost takoj izkoristili in v vasi še živi spomin, pravi sogovornik, »kako se Lambergi konec 18. stolet­ja preselijo v udobnejšo graščino Katzenstein, ki leži poldrugi kilometer nižje v vasi Begunje, z gradu Kamen snamejo strešno kritino ter jo v živi verigi iz rok v roke prenesejo na novo cerkev in graščino v vasi. S tem, ko so grad razkrili, so ga tudi razbremenili davkov. Ne samo strešno kritino, v novo cerkev, graščino in stare domačije v Begunjah so prenesli klesane okenske in vrat­ne okvirje, oltarje iz grajske kapele, celo lončene peči. S pečjo z gradu Kamen so se, denimo, greli tudi na begunjski domačiji pri Pogorevč­kovih, v rojstni hiši poznejšega ljubljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča.«

Na Roblek bom odšel

Grad so dokončno zapustili leta 1782 in vse do leta 1959, ko so se takoj za Blejskim gradom lotili njegove obnove zaradi turističnega potenciala, zanj ni bilo pretiranega zanimanja. Njegovo obnovo danes zapleta vprašanje nerešenega lastništva med nekaj odstotki denacionalizacijskih upravičencev, naklonjena pa ji ni niti nova usmeritev zavoda za kulturno dediščino. »Rekonstrukcije in obnove gradu, ki jih je pred desetletji na gradu izvajal arhitekt profesor Peter Fister, so tako kakovostne, da ponekod težko ločimo, kaj je del prvotnega gradu, kaj pa rekonstrukcija,« opiše Gašperin le enega od izzivov obnove. Iz gradu, ki je dostopen obiskovalcem, po njem so mogoči tudi vodeni ogledi ali pa se izletniki sami odpravijo po dobro označeni Lambergovi poti, se razprostira čudovit pogled na okoliške gore in najbolj znano slovensko planinsko kočo – Roblekov dom.

Rodbina Lamberg je navdihnila tudi ljudsko pesem Pegam in Lambergar. Foto Leon Vidic

V petdesetih letih jo je ovekovečila legendarna skladba Na Roblek bom odšel bratov Avsenik; zgodbo utemeljiteljev nove glasbene zvrsti, ki so jo pozneje začeli posnemati v velikem delu Evrope, predstavljajo v muzeju v Begunjah, ki ga je do epidemije vsako leto obiskalo več deset tisoč turistov. Koča na Robleku, še danes priljubljena izletniška točka, je zaslovela z njuno pesmijo, a v resnici je, vsaj med domačini, že veliko prej.

Burna zgodovina doma

Roblekova koča stoji na Begunjš­čici (na 2060 metrih nadmorske višine), edini gori v Karavankah, ki je v celoti na slovenskem ozem­lju. »Koča se imenuje po Hugu Rob­leku, radovljiškem planincu in lekarnarju. Po nesrečnem naključju je prenočeval v Narodnem domu v Trstu prav tisti večer, ko so ga leta 1920 požgali predhodniki fašistov. Med požigom je skočil skozi okno goreče stavbe in umrl. Iz zapuščine v njegovi oporoki so leta 1933 na Begunjščici zgradili čudovit planinski dom in ga poimenovali po njem. Žal je stal le enajst let, v 'čast' mednarodnemu prazniku dela so ga v noči na prvi maj 1944 požgali domači partizani,« pove Gašperin.

Sašo Gašperin popelje po dolgi zgodovini gradu.

Po vojni so domačini v enem poletju s prostovoljskim delom dom spet postavili, zraven pa je bil tudi smučarski skakalec, rekorder svojega časa, Rudi Finžgar, ki je na noge postavil tovarno Elan, dolgo vodilno podjetje na področ­ju šport­ne opreme v svetovnem merilu. »Na odprtju Roblekovega doma septembra 1946 sta kot glasbenika prvič zunaj vrta domače gostilne javno nastopila tudi mladoletna brata Slavko in Vilko Avsenik. Tedaj se jima gotovo še ni niti sanjalo, da bosta že čez dobro desetletje s skladbo o Roblekovem domu doživela slavo daleč zunaj meja naše domovine.«

Dialog med očetom in sinov v pesmi ni izmišljen; Roblek je bil prostor, kamor se je mladina hodila zabavat stran od oči staršev in duhovščine že pred drugo svetovno vojno. »Pravijo, da kadar se je v nedeljo v koči s harmoniko pojavil Slavko Avsenik, v ponedeljek, včasih pa tudi še v torek nihče ni šel v službo, ampak so 'tolkli plavega'. Na Robleku se je zabavala tudi moja generacija in verjamem, da se bodo tudi prihodnje.«