Viteško mestece, kjer v hribe hodijo bosonogi

Občina Komenda, ki v naročju gora na eni strani pogleduje proti Krvavcu, na drugi pa proti Kamniškemu sedlu, je v zadnjih letih najbolj znana kot dom Tadeja Pogačarja in je (tudi zato) priljubljeni cilj ljubiteljev kolesarjenja. Ni skrivnost, da se številni pripeljejo v kraj samo zato, da naredijo krog po najbolj znanem, rumeno-rožnatem krožišču v Sloveniji. A skriva še druge zanimivosti, med njimi je gotovo ena najlepših baročnih cerkev na Slovenskem, vsako leto pa med drugim pripravijo prav poseben pohod: na Šenturško goro se odpravijo bosonogi.

Župnija Komenda je bila skupaj s cerkvijo sv. Petra prvič omenjena že leta 1147, in sicer v arhivskih zapisih Vetrinja (nem. Viktring), trinajstega okraja Celovca. Območje je bilo med letoma 1223 in 1872 v lasti malteškega (johanitskega) viteškega reda oziroma reda sv. Janeza Krstnika, od tod tudi njeno ime. Beseda komenda je bila v slovenščino namreč prevzeta prek nemške Kommende, ta pa je izpeljana iz srednjelatinskega samostalnika commenda, ki se je več stoletij uporabljal za poimenovanje premoženja oziroma posesti viteškega reda.

Viteški red sv. Janeza Krstnika je bil ustanovljen leta 1048 v Jeruzalemu. Sprva so delovali kot bratovščina bolničarjev, a so po osvojitvi Svete dežele leta 1099 postali vojaški obrambni red. Ko je Jeruzalem ponovno prešel pod muslimansko oblast, so se johaniti vrnili v Evropo, sprva na Ciper in Rodos, nato pa so se leta 1530 zaradi osmanske nevarnosti umaknili na Malto, kjer jim je cesar Karel V. Habsburški odobril sedež in priznal suverenost. Odtlej so bili johaniti znani kot malteški vitezi, kot je med drugi mogoče prebrati na informacijskih tablah, postavljenih po Komendi.

Posest malteških vitezov nezakonskemu sinu

Komende malteških vitezov so bile po vsej Evropi, od Rusije do Anglije. Kljub temu so viteški redovi s prihodom protestantizma in revolucijami začeli izgubljati moč, zato so svoja posestva dajali v zakup. Tako se je zgodilo tudi s komendo sv. Petra na Kranjskem, ki jo je leta 1698 dobil malteški baron Peter Jakob de Testaferrata. Nasledil ga je njegov nezakonski sin Peter Pavel Glavar, ta je bil sprva oskrbnik, nato pa tudi zakupnik posestva.

Glavar je že v otroštvu kazal nadarjenost, zato so ga poslali v jezuitsko šolo v Ljubljani, kasneje je v Gradcu magistriral iz bogoslovja in filozofije. A ker je bil nezakonski otrok, ni smel postati duhovnik, zato mu je leta 1743 papež Benedikt XIV. po posredovanju Testaferrate dal odvezo od nezakonskega rojstva. Leto zatem je bil posvečen v duhovnika, novo baročno cerkev sv. Petra v Komendi pa je prevzel leta 1751. Glavar je dal v kraju sezidati beneficijsko hišo oziroma knjižnico, ki stoji še danes, in ustanovil šolo z internatom za revne, a nadarjene učence, kjer je poučeval Jakob Zupan, avtor prve slovenske opere Belin.

Poleg tega je odredil postavitev romarske cerkve sv. Ane v Tunjicah, ki se ponaša z dvema mogočnima zvonikoma. Poznobaročna cerkev je bila zgrajena leta 1766, ko se je iztekla tudi Glavarjeva zakupna pogodba z malteškimi vitezi. Preostanek življenja je živel v Trebnjem, kjer je napisal prvo slovensko strokovno knjigo Pogovor o čebelnih rojih. Ob smrti je svoje premoženje zapustil revnim iz komendske župnije in lanšperške gospoščine. V Komendi so s tem denarjem zgradili bolnišnico, Glavarjev špital, kjer si danes obiskovalci lahko ogledajo spominsko sobo kartografa Ivana Selana, ki se je leta 1902 rodil v Suhadolah pri Komendi.

Baročna cerkev, Plečnikovi načrti in Šmidova graščina

Baročno cerkev sv. Petra so začeli graditi leta 1726 na pobudo barona Testaferrate. Gradnjo je nadzoroval Gregor Maček mlajši, sin stavbarja Gregorja Mačka starejšega, ki je sodeloval pri gradnji ljubljanske stolnice in mestne hiše. Notranjost cerkve sestavljajo pravokotna ladja in štiri kapele. Glavni oltar je idejno zasnoval slikar Franc Jelovšek, pod oltarno mizo pa so relikvije sv. Urbana, ki so jih na Glavarjevo pobudo leta 1753 pripeljali iz Rima.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 so morali cerkev obnoviti. Takrat je dobila nov prezbiterij in prizidke ob stolpu, Jože Plečnik pa je leta 1935 narisal načrte za ureditev okolice.

Ob župnijski cerkvi stoji dvorec komendatorjev malteškega reda. Graščino, zgrajeno v 15. stoletju, je baron Testaferrata obnovil, v obdobju rimsko-nemškega cesarja Jožefa II. pa je prešla pod državno upravo. Konec 19. stoletja je propadajoče posestvo kupil Luka Šmid, po katerem se objekt imenuje še danes – Šmidova graščina. Stavba je bila med drugo svetovno vojno požgana in nikoli v celoti obnovljena. Na njenem dvorišču je Glavarjev vodnjak, ki je bil Plečniku za navdih pri oblikovanju tabernaklja v bližnji cerkvi.

Bosi na Šenturško goro

Iz Komende, ki leži v naročju Kamniško-Savinjskih Alp, že 19 let organizirajo poseben pohod na bližnjo Šenturško goro, in sicer se na višino 671 metrov povzpnejo bosonogi. Komenda ima od leta 2001 tudi lastno planinsko pot, prvotno je vključevala 16 kontrolnih točk, od leta 2012 pa 14. Planinci, ki se bodo odpravili po njej, bodo med drugimi osvojili vrh Krvavca (1853 metrov), Košutno (1974 metrov) in Kalški greben (2224 metrov). Pohodniki dnevnik poti dobijo na sedežu komenskega planinskega društva, tam bodo ob pridobitvi vseh žigov prejeli tudi spominsko značko za opravljeno pot.

Velik del kulturne in zgodovinske dediščine kraja predstavljata konjeniško društvo in hipodrom, ki leži v bližini občinske stavbe. V Komendi so konjeniške dirke prirejali že leta 1947, samostojno društvo pa je bilo ustanovljeno leta 1955 pod vodstvom Janka Juhanta. Od leta 1995 je na hipodromu vsako pomlad in jesen tudi največji kmetijski sejem v Sloveniji.

Nedaleč stran od Pogačarjevega rumeno-rožnatega krožišča, kot rečeno, danes ene najbolj priljubljenih točk kraja, na Podborštu pri Komendi je Lončarjev muzej, kjer si obiskovalci lahko ogledajo lončarsko delavnico z etnološko zbirko izdelkov izpred več stoletij. Poleg tega je pri Lončarjevih na ogled zbirka starinskih traktorjev, mopedov, smuči in kmečkega orodja.

Ljubitelji kulinarike se gastronomskim užitkom lahko prepustijo v gostilni Čubr, ki deluje od leta 1754. Čubr je družinsko podjetje, ki ga na Križu pri Komendi že četrto generacijo vodi družina Potočnik. Njihov meni se prilagaja letnim časom in odraža pristnost slovenske kulinarike, gostilna pa ima tudi svojo vinoteko, kjer ponujajo več kot sto etiket vin.

Občina Komenda, ki se razprostira na 24 kvadratnih kilometrih, ima bogato kulturno zgodovino, obuja tradicionalno slovensko gastronomijo in je lepo izhodišče tako za pohodnike kot za kolesarje.