Planiška letalnica zmeraj vzbuja strahospoštovanje, pa naj jo gledamo od spodaj ali zremo z nje od zgoraj s 1151 metrov nadmorske višine. Tokrat je bilo na vrhu devet dam. Opremljenih s čeladami, pasovi, zaponkami in oprtanih z nahrbtniki, v katerih je bilo nekaj težkega. Vodnik je iz enega potegnil škripec, ga namestil na jeklenico, dal še zad­nje napotke in kmalu se je v dolini pod Poncami zaslišal vesel krik. Zlasti po 566 metrih spusta na dno velikanke, enem zaščit­nih znakov Nordijskega centra Planica.



Najstrmejši zipline na svetu je v zgornjem delu dober približek temu, kar v zraku občutijo smučarji letalci, in to je v skupinici sodelavk posebnega socialnovarstvenega zavoda Grmovje iz Žalca, ki so bile tokrat na izletu, vzbujalo ravno toliko vznemirjenja, kolikor ga takšno doživetje mora. Bolj ko so se bližale vrhu planiške letalnice, več razburjenja je bilo čutiti v njihovem smehu, a na vrhu se je hitro izkristaliziralo, katera bo prva in katera zadnja.



Ko so bile vsaka posebej pripete na jeklenico, časa za pomisleke ni bilo več, samo še spust za 202 met­ra nadmorske višine. V povprečju 40 sekund dolg polet s hitrostjo okoli 85 kilometrov na uro se je skoraj pri vseh končal z besedami, da bi šle še enkrat. Tudi zadnja med njimi, ki ima še največ izkušenj s smučarskimi skoki, saj se s tem športom ukvarja njen sin, in je spust po tej jeklenici v preteklosti že izkusila, je kmalu pozabila na strah in si veselo oddahnila. Njihov smeh se je v ponedeljek zgodaj popoldne razlegal po dolini pod Poncami, kjer slabih šest let deluje Nordijski center Planica.
 

Kjer je zima vse leto

V tem času je Planica s svojo značilno podobo skakalnic, ki se v pahljačasti obliki širijo proti vznožju hribov, postala več kot le sinonim spremljanja smučarskih skokov in poletov. Za začetek je tam zima tudi sredi poletja. V ponedeljek zjutraj, ko se je zdelo, da dolina še spi, se je ob nordijskem centru ustavil kombi z italijanskimi športniki, ki so si že nekaj minut pozneje v kletnih prostorih nataknili tekaške smuči in začeli nabirati kroge. Le kakšna tretjina stavbe značilne okrogle oblike in s steklenimi stenami, zaradi česar ima obiskovalec ves čas občutek, da je v naravi, je namreč nad zemljo. V treh nadstropjih pod površjem se vije 600 metrov dolga tekaška proga, pravijo ji snežni tunel. V njem je okoli 3000 kubičnih metrov snega in temperatura vselej med 0 in –2 stopinjama Celzija, je povedala Maja Kimovec iz Nor­dijskega centra Planica. Bunda, kapa in rokavice tako pridejo prav tudi poleti, se je nasmehnila, in ravno to je za številne obiskovalce najbolj zanimivo.

Sneg v tunelu je kombinacija naravnega in umetnega, ki ga po koncu zime zvozijo v notranjost. In nikakor ni nujno, da je samo letošnji ali lanski, ampak bi bil lahko star več let. Hranijo ga namreč na snežni deponiji zunaj, kjer ga pred toploto zavarujejo z oblogami iz termoflisa oziroma termovelurja, je opisala sogovornica.



Letos bo prvič tek na smučeh na voljo vse dni v letu; že 18. novembra bodo zunaj odprli tri kilometre dolgo tekaško progo. »Tako bomo eden redkih tekaških centrov v tem delu Evrope, kjer bo tekaška proga osvetljena do 20. ure zvečer,« je dodala Maja Kimovec. Čeprav bo primarno namenjena športnikom na treningih, bodo termine dobili tudi rekreativci. Sredi novembra bo tako notranji tunel postal garaža, sneg pa bodo odpeljali ven in pripravili še daljšo tekaško progo. Sneg torej spet ne bo šel v nič, hlajenje kletnih prostorov pa se bo spremenilo v ogrevanje; to omogoča ogrevalno-hladilni sistem, za katerega je nordijski center prejel zlato nagrado Interreg Alpine Space za najbolj inovativno in informativno napravo za izkoriščanje plitve geotermalne vode na območ­ju Alp.
 

Tekmovalci in rekreativci

V času, ko se bliža zimska sezona, je smučarskih tekačev vse več, tudi po sto na dan. Veliko je Italijanov iz Trbiža, ki prihajajo na treninge, zadnji teden so imeli v gosteh španske športnike, med stalnimi obiskovalci so rekreativci iz Avstrije in posamezniki iz okoliških krajev po Sloveniji. Vstopnica za dve uri stane devet evrov, za deset evrov si je mogoče izposoditi še opremo, na voljo je tudi šola teka. V zadnjem času je menda takšna rekreacija na hladnem priljubljena med podjetji za timbildinge, ravno tako curling, za katerega imajo dve ledeni stezi. Tam sicer trenirajo člani slovenske curling zveze, sicer pa velja ta moštveni šport pri nas še vedno za precej nevsakdanjega, je ugotavljala sogovornica.



Nordijski center v povprečju obišče 200.000 ljudi na leto, zlasti letošnje poletje je bilo nadpovprečno dobro po obisku, vračati so se začeli tudi tujci. Zaradi tega je treba vse dejavnosti rezervirati vnaprej. Ta čas je sicer nekaj zatišja, še največji vrvež je ob koncih tedna, ko delujeta najbolj priljub­ljena zipline in vetrovnik. Slednji je na prvi pogled navaden steklen okrogel prostor, a ko v njem vertikalno zapiha s hitrostjo približno 200 kilometrov na uro, je mogoče trikrat za minuto in pol (ves postopek traja okoli 45 minut) dobiti občutek letenja. V vetrovnik lahko gredo vsi, ki so starejši od šest let oziroma imajo najmanj dvajset in največ sto kilogramov, spremljajo pa jih inštruktorji. Ob vetrovniku, ki je dostopen tako rekoč vsem, je še eden, kjer piha horizontalno s hitrostjo 120 kilometrov na uro in je namenjen za treninge smučarskih skakalcev; v njem vadijo faze počepa, odriva in leta.


 

Po kapljicah

Mnoge obiskovalce pritegne še disc golf, pogruntavščina, pri kateri namesto da bi udarjali žogico v luknjo, mečejo frizbi v posebno košaro, sicer pa je že dolina sama privlačna za številne pohodnike, ki se podajo še naprej v Tamar do tamkajšnjega planinskega doma in slapu Nadiža. »Naša želja je, da pridejo ljudje čim večkrat, da jo uživajo po kapljicah,« je dejala sogovornica, »in da iz vsakega obiskovalca naredimo športnika.«



Spoznati jo je mogoče tudi ob vodenih ogledih. Eden od njih vključuje obisk muzeja, v katerem ni le opisana vsa zgodovina Planice in njenih skakalnic, temveč lahko ob predmetih podoživimo trenutke, s katerimi se je tako globoko zasid­rala v podzavest Slovencev. Muzej je sicer sestavljen iz dveh delov; v prvem je predstavljeno obdobje Stanka Bloudka, od leta 1934, ko so gostili prvo državno prvenstvo, do leta 1966, v drugem pa obdobje bratov Gorišek in poletov, od leta 1967/68, ko so začeli graditi letalnico, do 2015, ko je zaživel nordijski center. Vmes se je zgodil eden najbolj žalostnih trenutkov, leta 2001 se je pod težo snega zrušila Bloudkova velikanka, a bilo je dosti več zmagoslavnih. V Planici je bilo postavljenih več svetovnih rekordov kot kjer koli drugje (več kot 40 jih je bilo doslej), kar prikazuje tabla rekordov.

Ko se povzpnemo na razgledno ploščad nordijskega centra, smo še daleč pod okoliškimi vršaci in tudi precej pod vrhom slovite letalnice, ob kateri so nanizane najprej 45-, 30- in 15-metrska skakalnica ter nato še 60-, 80-, 90- in 120-metrska. Čeprav je bil miren dan, se je ves čas slišal tisti znani zvok, ko se smuči spuščajo po naletni strmini, potem je nekaj časa tiho, dokler se spet ne sliši pristanek.



Skakalnice so ves čas v uporabi, pred epidemijo so imeli več kot 20.000 trening enot na leto, je povedala Maja Kimovec, takrat je bilo prvič tudi več tujcev kot naših. Tisto dopoldne so znani zvok ustvarjali kitajski in ruski skakalci, ki so trenirali od jutra, najprej tekli, potem še skakali. Vmes so prihajali posamezni obiskovalci, ki jih še vedno navduši pogled na smučarske skoke v živo. Na drugi strani sta na nogometnem igrišču mali trening izvedla brata iz Domžal in dokazala, da je mogoče igrati tudi brez žoge, če je ni ravno pri roki. A ko so v nordijskem centru videli, kako sta zagnana, sta tudi žogo kmalu dobila.



Pred centrom je ura, ki ves čas odšteva. Ko smo v ponedeljek zad­njič pogledali nanjo, je kazala 497 dni, 9 ur, 1 minuto in 3 sekunde. Toliko je bilo namreč še do svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki ga bo gostila Planica, največjega športnega dogodka v Sloveniji.