Čeprav je za polovico manjši od Slovenije, ima Libanon neverjetno raznoliko pokrajino, predvsem pa pestro paleto kultur, etničnih skupnosti in narodov. Nahaja se namreč na strateško izjemno pomembnem območju v vzhodnem Sredozemlju, kjer so se tisočletja srečevale in vojskovale številne civilizacije.

Libanon je s svojo pestro zgodovino in raznoliko kulturo nekakšen uvod v razumevanje Bližnjega vzhoda. Velja za neprekinjeno krizno žarišče, in čeprav ga krize zaznamujejo, sodi med najbolj napredne države v regiji, ko govorimo o strpnosti do »drugih«. Kopičenje ogromnih količin odpadkov, finančni kolaps in močne eksplozije, ki so zaradi malomarnega skladiščenja amonijevega nitrata odjeknile v bejrutskem pristanišču, so le tri večje krize, ki so se zgodile v Libanonu v zadnjem desetletju.

Švica Bližnjega vzhoda

Vsakokratna kriza ima neposreden vpliv na blaginjo prebivalcev in je posledica trenj med etničnimi skupinami. Kadar te živijo v relativnem miru, država prosperira. Dokaz za to je obdobje miru v 50. in 60. letih 20. stoletja, tik pred nastopom državljanske vojne.

Takrat so državo imenovali Švica Bližnjega vzhoda, Bejrut pa zaradi priljubljenosti med evropskimi turisti Pariz Bližnjega vzhoda. Kratkotrajno obdobje blaginje je nastopilo tudi po koncu državljanske vojne v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so državo hitro obnovili s turizmom, tujo pomočjo, donacijami zalivskih držav in nakazili večmilijonske libanonske diaspore po vsem svetu. Številni domačini se radi spomnijo, da so takrat živeli v obilju. Pri hiši so imeli več avtomobilov, privoščili so si lahko celo gospodinjske pomočnike.

Huda finančna kriza, ki traja vsaj od leta 2019, je rezultat neprestanih notranjih trenj, nakopičenih dolgov in korupcije v zaporednih vladah po koncu državljanske vojne v letih 1975–1990. Zato je današnji Bejrut le bled odsev nekdanje hedonistične prestolnice mode, kulinarike, umetnosti, glasbe in nočnega življenja. Visoke cene nepremičnin in dobrin ob visokem nihanju (ne)uradnega tečaje libanonskega funta so iz mesta pregnale predvsem mlade. Varčevalcem so zaklenili dolarske račune ali jim povedali, da imajo sredstva, do katerih lahko dostopajo, le delček njihove prvotne vrednosti. Strmoglavljena valuta je velik del prebivalstva pognala v revščino, lokali na zabavljaški ulici Hamra samevajo. Dodatno k temu prispevajo nezanesljiv dotok sanitarne vode (zasebna podjetja si jo raje dovažajo kar s cisternami) in pogosti električni mrki, zaradi česar že hranjenje osnovnih živil predstavlja velik izziv.

Življenjski projekt francoskega arheologa

Da bi razumeli današnja trenja, se moramo podati vsaj šest tisočletij v preteklost. Hiter pregled te turbulentne zgodovine je mogoče spoznati v Biblosu (v lokalnem okolju poznan kot Jbeil), ki velja za najstarejše neprekinjeno poseljeno mesto na svetu. Ta kraj je bil na začetku 20. stoletja življenjski projekt francoskega arheologa Mauricea Dunanda. Spoznal je, da se na tem kraju pod površjem zemlje nahajajo različni civilizacijski »sloji«. S svojo ekipo jih je odkrival od leta 1924 in vse do nastopa državljanske vojne leta 1975.

V neolitiku pred 7000 leti je bil Biblos skromna ribiška vas. Kanaanci so v 2. tisočletju pred našim štetjem vzpostavili trgovino z Egiptom, saj je slednji potreboval cedrovino za gradnjo ladij in grobnic ter pri pogrebnih obredih. V zameno je Biblos prejel zlato, alabaster, lan in predvsem papirus (ime Biblos naj bi pomenilo papirus). Prihod Amoritov okoli 2300 pred našim štetjem je prekinil trgovanje s papirusom, kar se je nadaljevalo pod Hiksi. Egipčani so jih po petih stoletjih vladanja premagali in znova vzpostavili trgovino z dolino Nila.

Sledilo je obdobje feničanskih pomorščakov, ki so prišli na ozemlje kakih 1200 let pred našim štetjem. Biblos je bil takrat pomembno pomorsko mesto, vendar v senci Sidona in Tira, ki se nahajata južneje na območju današnjega Libanona. V tem obdobju je nastala 22-črkovna feničanska abeceda, ki jo najdemo na enem od sarkofagov, shranjenem v bejrutskem narodnem muzeju.

Okoli leta 1000 pred našim štetjem je v Biblos prišla nova oblast, Asirci, ki so Biblos in druga feničanska mesta prisilili v dajanje dragocenih kovin in cedrovine v zameno za relativno neodvisnost. Nato so območju zavladali Perzijci, ki so si podjarmili Feničane in jih kot izkušene pomorščake izkoristili v boju proti Grkom. Aleksander Veliki je leta 333 pred Kristusom zavzel Biblos, grščina je postala lingua franca, in vsilil grško kulturo in njihove zakone.

V prvem stoletju pred našim štetjem je območju zavladalo Rimsko cesarstvo. Po razpadu na Vzhodno in Zahodno Rimsko cesarstvo v 4. stoletju po Kristusu je to območje ostalo pod vplivom krščanskega Bizanca. Sledilo je obdobje islama, od 7. stoletja dalje. Med 11. in 13. stoletjem so tod zavladali Evropejci, natančneje katoliške države, ki so na območje Libanona pošiljale svojo križarsko vojsko. Križarji so rimske stebre in kamne reciklirali za gradnjo križarske trdnjave, ki stoji še danes. Nato so prišli Mamluki, v 16. stoletju pa Otomani. Ti so vztrajali vse do konca 1. svetovne vojne.

Francoski mandat in nastop modernega Libanona

V obdobju francoskega mandata, ki je sledilo, so Francozi utrdili svojo vez s krščanskimi maroniti v Libanonu. V novo državo so zaobjeli tudi večinske muslimane in Druze, ki so se nasilno znesli nad maroniti, saj se niso strinjali z novo ureditvijo. Francozi so v Libanon prinesli svojo kulturo in politiko, zgradili so ceste, železnico, uvedli javni zdravstveni sistem, kmetijske metode (vpeljali so na primer tudi vinogradništvo). Francoščina je postala lingua franca in modni jezik Libanoncev 20. stoletja.

Po drugi svetovni vojni se je obdobje francoskega mandata končalo, nastopil je samostojni Libanon, vendar je vse do danes ureditev ostala približno takšna, kot so si jo zamislili Francozi: predsednik je maronitski kristjan, premier je sunitski musliman, parlamentarni govorec šiitski musliman, Druzi pa so imeli svoje predstavnike v vladi. Sledilo je obdobje prosperitete in politične stabilnosti in šele prihod palestinskih beguncev zaradi arabsko-izraelskih vojn je povzročil novo nestabilnost in uvod v državljansko vojno, ki je trajala do leta 1990. Trenja med muslimani in kristjani se nadaljujejo, pri čemer olje na ogenj prilivajo regionalne sile, kot so na primer Izrael, Iran in Savdska Arabija.

Danes je vzpostavljen sistem, kjer imajo v parlamentu krščanske skupnosti 64 sedežev in muslimani skupaj z Druzi drugih 64, tako da je skupaj število sedežev 128. Ta sistem se predvsem muslimanom zdi nepravičen. Slednji predlagajo ureditev na tretjine, pri čemer bi imeli kristjani, suniti in šiiti vsak svojo tretjino. S tem bi kristjani, predvsem maroniti, izgubili svojo politično moč, muslimani pa jo pridobili.

Libanon je sporočilo

Papež Janez Pavel II. si je leta 1989 dovolil izreči znamenito misel, da je Libanon več kot država, da je sporočilo bratstva med Vzhodom in Zahodom. V resnici je bilo tega sobivanja v zgodovini sila malo. Res je, da ima Libanon z obilico rodovitnih površin, nahajališč vode in pokrajinske pestrosti neverjeten potencial za gospodarski razvoj, vendar je pogoj za to vsaj kratkotrajno obdobje miru in sprave med etničnimi skupinami.