Stara ljubezen domačinov privlači tudi turiste

V Nemčijo, gosto naseljeno državo (ki ima 2,3-krat več prebivalcev na kvadratni kilometer kot Slovenija), turisti, poslovni in drugi gostje prihajajo predvsem zaradi njenih mest. Vendar ima Nemčija tudi velika gozdnata območja. Pravzaprav so gozdovi njen turistični adut.

V 19. stoletju, v času romantike, je bil vzporedno s procesom združevanja številnih manjših nemških držav gozd simbol germansko-nemške kulture in eden od pejsažev hrepenenja. Tudi pred tem, v nemški mitologiji in zgodovinskih dogodkih, je imel posebno vlogo. Bitka v Tevtoburškem gozdu leta devet našega štetja med germanskimi plemeni in rimskimi legijami je ostala v spominu kot eden najhujših vojnih porazov rimskega cesarstva.



In navsezadnje, nobelovec Elias Canetti je leta 1960 zapisal: »V nobeni sodobni državi sveta občutek za gozd ni tako živ kakor v Nemčiji ... Nemec še danes z veseljem obišče gozd, v katerem so živeli njegovi predniki, in se počuti združenega z drevjem.« V osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je po Evropi (posebno po Nemčiji) razširil strah pred umiranjem gozdov zaradi onesnaženja zraka in »kislega dežja«, je bila ravno razprava o tem eden poglavitnejših razlogov za vzpon nemške stranke Zelenih.

Ko je nemška turistična organizacija leta 2017 na vzorcu 32.000 gostov iz več kot 60 držav z vsega sveta raziskovala, kateri so najbolj priljubljeni cilji v Nemčiji, je bilo na seznamu najljubših sto točk več gozdnih krajin. Najviše, na 11. mesto, se je uvrstil Schwarzwald (Črni gozd), gorski masiv z velikimi gozdnimi površinami, v katerem je tudi izvir reke Donave.
 

Bukev, evropsko drevo

Od leta 2011 so stari nemški bukovi gozdovi uvrščeni na Unescov seznam svetovne naravne dediščine kot razširitev že prej vpisanih starih gozdov in pragozdov bukve v Karpatih in drugih predelih Evrope, ki jih je najti tudi v Sloveniji. Gozdna območja na tem seznamu najdemo v več evropskih državah: Albaniji, Avstriji, Belgiji, Bolgariji, Hrvaški, Italiji, Nemčiji, Romuniji, Slovaški, Sloveniji, Španiji in Ukrajini.

Bukve in drugo drevje smo si ogledali v nekaterih večjih gozdovih Nemčije. Eden od njih je Naravni park Tevtoburški gozd/hribovje Egge na severovzhodu dežele Severno Porenje-Vestfalija, ob tromeji med to deželo in deželama Hessen in Spodnja Saška. Severno Porenje-Vestfalija je gosto naseljena nemška dežela z največ prebivalci: na površini, ki je samo polovico večja od Slovenije, živi 18 milijonov prebivalcev. Vendar niti ta nemška dežela ni povsod prekrita z naselji ali prepredena s prometno infrastrukturo.



Biološka postaja okrožja Paderborn/Senne je primer takšne zaščitene krajine na robu Tevtoburškega gozda med mesti Bielefeld, Paderborn in Detmold. To je raznoliko območje z gozdovi, močvirji, tekočimi vodami, a tudi zelo suhimi predeli. Ko so se v kmetijstvu v 19. stoletju začela uporabljati umetna gnojila, je bilo območje Senne že vojni poligon, zato tam ni bilo intenzivnega kmetovanja. Prav tukaj se lahko sprehodimo skozi gozdiček, v katerem v senci počiva škotsko višavsko govedo. Naselili so ga načrtno, enako kot večji trop ovac in koz, za katere skrbita pastirja Renate in Max z nekaj ovčarskimi psi. V gozdovih in na travnikih vidimo tudi črede konj različnih pasem.

Ob vznožju Tevtoburškega gozda v bližini Detmolda je muzej na prostem, kjer na dobrih 90 hektarih stoji 120 starih hiš in drugih stavb, tipičnih za vse družbene razrede in regije Vestfalije. Gre za največji etnografski muzej v Nemčiji, morda celo v Evropi. Vse stavbe so izvirne; pazljivo so jih razstavili, po delih pripeljali v Detmold in jih tu minuciozno sestavili. Najstarejše med njimi so iz zgodnjega 16. stoletja. Tako lahko obiskovalec izve, kako se je v tem delu Evrope živelo in delalo skoraj pol tisočletja do sodobnih časov.


 

Kje sta brata Grimm videla Trnuljčico?

Ta del Nemčije je v srednjem delu 600 kilometrov dolge Nemške ceste pravljic (Deutsche Märchenstrasse), prav tako enega najmočnejših magnetov za turiste v Nemčiji. Ob prehodu iz Severnega Porenja-Vestfalije smo si odpočili na eni od postaj te poti, v gradu Sababurg. Pravijo mu tudi Dvorec Trnuljčice (Dornröschenschloss), po junakinji istoimenske pravljice bratov Jacoba in Wilhelma Grimma. Prizorišče njunih pravljic je bilo pogosto v gozdu, Trnuljčica pa se dogaja v gradu. Verjamejo, da je bratoma prav Sababurg dal navdih zanjo.

Po Sababurgu je ime dobil tudi tukajšnji pragozd Sababurg (Urwald Sababurg), najstarejše zaščiteno območje Hessna. Od leta 1907 je v njem prepovedano gozdno in kmetijsko izkoriščanje površin. Ta pragozd je edinstven v vsej srednji Evropi. Sicer ni neprehoden, je pa poln starega drevja: hrastov, bukev, jerebik, brez ... Skoraj vsako drevo v pragozdu Sababurg je naravni spomenik.


 

»Železna zavesa« je ohranila krajino

Iz Hessna nas je pot peljala v Turingijo (Thüringen), deželo, ki ji pravijo tudi zeleno srce Nemčije, tako zaradi njenega centralnega položaja kot zaradi prostranih gozdov. Meja med Turingijo in Hessnom je bila do leta 1990 del strogo nadzorovane železne zavese, ki je delila Vzhodno Nemčijo (NDR) od Zahodne Nemčije (ZRN).

Na vzhodni turinški strani je na vrhu hriba grad Hanstein, ena največjih porušenih trdnjav srednje Nemčije. Starodavni grad je bil uničen in zapuščen v prvi polovici 17. stoletja, v tridesetletni vojni. Od takrat je bil samo deloma obnovljen. Z njegovih ohranjenih stolpov je odličen razgled v daljavo, na hribovito gozdno krajino tromeje med Turingijo, Hessnom in Spodnjo Saško. Mejne enote NDR so ga desetletja uporabljale kot opazovalnico. Zdaj je spet priljubljen izletniški cilj, enako, kot je bil priljubljen že pri nemških študentih v 19. stoletju.



Za izračun točke, v kateri je središče države, obstaja več načinov. Rezultat več takšnih izračunov za Nemčijo je, da je njeno središče v mestecu Niederdorla okoli 30 kilometrov severozahodno od Erfurta, glavnega mesta dežele. Nekaj kilometrov južno od Niederdorla je 75 kvadratnih kilometrov velik Narodni park Hainich. Ta pretežno gozdni park je prav tako na omenjenem seznamu stotih najbolj priljubljenih turističnih točk v Nemčiji.

Ustanovljen je bil leta 1997 in je do danes edini narodni park Turingije, vpisan je tudi na Unescov seznam svetovne naravne dediščine evropskih bukovih gozdov in pragozdov. Tudi tukaj je narava ohranjena zato, ker je bil tu dolgo vojaški poligon. Za obiskovalce vseh starosti je v parku očitno najzanimivejša Pot po krošnjah dreves, dolga dobrega pol kilometra. Zgrajena je masivno in dobro zavarovana z ograjami, zato se na njej varno počutijo tudi tisti, ki jih je strah višine. Od skupaj 350.000 obiskovalcev, ki jih Narodni park Hainich zabeleži vsako leto v vseh predelih, odprtih za turiste, jih polovica hodi po tej poti.