Srednjeveška vasica prekrasnih razgledov

»Kakšni pogledi! Svež zrak, narava in – dobro vino!« je navdušena Američanka Mary Morinelli, ki se v strnjeni koloni premika proti eni od stojnic z degustacijsko ponudbo lokalnih dobrot, tik ob galeriji Božidarja Jakca v Padni. Ta gručasta vasica, ki se dviga dobrih dvesto metrov nad morjem, velja za eno izmed najbolj priljubljenih izletniških točk ob postanku turističnih križark v Kopru. Po tem tričetrturnem obisku, ki se v turistični sezoni zgodi povprečno enkrat na teden, pa se v Padni spet zasliši le žvrgolenje ptic.

»Tu imamo zares mir,« pravi Robert Titan, ki je zadnjih nekaj let vodil krajevno skupnost v Padni in se je v slikovito istrsko vas zaljubil pred 17 leti, ko se je sem preselil. »To je skriti zaklad slovenske Istre, kjer si vaščani želimo razvijati butični turizem, nikakor pa ne masovnega, ki bi bil za Padno poguben,« meni. Sediva v gostilni ob robu vasi, ki jo je nedavno prevzel Tomi Ugrin, »lovec« na tartufe. »Padna je nekaj posebnega, ker je pristna, tako kot njeni ljudje,« pripomni gostinec in že hiti nazaj k omizju, kjer se pogovor suče okoli zelo resne teme – oljčnega olja.



V Padni se skoraj vsi ukvarjajo z oljkarstvom. Včasih je bilo glavno zelenjadarstvo, oljke pa so po pozebi, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, za nekaj časa opustili. Po koncu druge svetovne vojne je imela Padna nekaj čez 400 prebivalcev, po vzpostavitvi cone B nekdanjega Svobodnega Tržaškega ozemlja, ki je pozneje prešla pod Jugoslavijo, pa se je iz vasi odselila skoraj polovica prebivalcev. Ti so optirali v Italijo.



Vas, ki je kot nekdanja nemška vojna postojanka že leta 1944 imela električno napeljavo, se je v povojnem obdobju – kot del pozabljenega istrskega podeželja – še naprej praznila. Mladi so se »s trebuhom za kruhom« odseljevali v mesta. Danes v Padni živi 183 ljudi, a so se v zadnjem desetletju začele razmere izboljševati. Med drugimi se v vas priseljujejo vnuki Padenjcev, ki so v težkih časih morali zapustiti rodni kraj.


 

S prodajo blitve zgradili zvonik

Z vaščanom Valerijem Lovrečičem se sprehodimo do cerkve sv. Blaža, za katero po lastnih besedah skrbi »komaj« 35 let. Cerkev je v enem od najstarejših ohranjenih delov vasi, ki sega v daljnje 13. stoletje (prvotna naselbina, o kateri pričajo še ostanki iz rimske dobe, pa je bila nekoliko višje, kjer je danes pokopališče).



»Vas je imela nekoč župnišče, a so zadnjega župnika, ki je bil Italijan, izgnale oblasti po vojni, čeprav so se vaščani zavzeli zanj,« pojasni Lovrečič. Med dragocenostmi, ki jih hrani cerkev, je tudi lesena Marija z detetom, domnevno iz 13. stoletja, ki še čaka na restavracijo. »Gospa iz spomeniškega varstva nam jo je hotela že odpeljati v Ljubljano, a škof ni privolil. Vprašanje, če bi nam jo kdaj vrnili,« pripomni.



Padenjci so pred štirimi leti sami poskrbeli za popravilo cerkve. »V treh letih smo zbrali 86.000 evrov,« poudari Lovrečič. In to ni bilo prvič, ko so vaščani na ta način stopili skupaj. Zgodba pravi, da so Padenjci v 19. stoletju s prodajo blitve (bledeža) zbrali denar za dograditev 26 metrov visokega zvonika, ki je takrat manjkal na prenovljeni cerkvi.



V spomin na ta dogodek v Padni konec aprila organizirajo dvodnevni praznik olja in bledeža, ki ga vsako leto obišče več tisoč ljudi. Vaščani postavijo stojnice in na njih prodajajo svoje proizvode, od olja in zelenjave do pripravljenih istrskih jedi in rokodelskih izdelkov. Praznik si je zamislil Alberto Pucer, Padenjc, zgodovinar, arhivar in avtor številnih knjig ter prispevkov o istrski kulturni dediščini. »Alberto je na ta način želel spodbuditi turistični razvoj Padne in številni vaščani so v tem prepoznali svojo priložnost,« povzame besedo Robert Titan.
 

Turistični preboj s križarkami

Piranska občina je v Padni odprla tudi turistično-informacijski center, ki bo med sezono deloval vsak dan, ponuja pa tudi štiri električna kolesa. Obiskovalci se lahko pozanimajo o tematskih poteh, ki jih lahko prehodijo ali prekolesarijo. Do vasi vodi križev pot, v dolini pa si je vredno utreti pot med travo in si ogledati slapove, na eni strani ob Drnici, na drugi pa ob Piševcu. Odpraviti se je mogoče do sosednje Nove vasi, na kolesu pa vse do Šmarij in naprej.



Turistični preboj se je zgodil, ko se je Padna uvrstila v program ogledov za potnike križark, ki se za en dan izkrcajo v Kopru. Obiskovalci so nad srednjeveško vasico navdušeni. »Ko pogledaš na južno stran, vidiš oljke in morje, na severni strani pa se ob lepem vremenu lepo vidi Triglav,« omeni Robert Titan. Mimogrede še pojasni, da ime Padna najverjetneje izhaja iz rimske besede patina – krožnik oziroma skleda, saj ima grič, na katerem leži vas, če nanj pogledamo z višine bližnjih hribov, obliko narobe obrnjene sklede.



V vasi je tudi galerija grafik Božidarja Jakca, saj je tu dlje časa živela njegova družina, umetnik pa se je v odrasli dobi v Padno večkrat vračal in je vaški skupnosti podaril 45 svojih grafik. »Žal nam tako kot za rekonstrukcijo cerkvenih fresk in drugih dragocenosti tudi za te grafike zmanjkuje denarja, da bi jim zagotovili varstvo pred razdiralno vlago v neogrevanih starih prostorih galerije,« sklene naš vodič.