Pred dvesto leti in še dobrim tednom povrhu se je v Švici rodil Arnold Rikli. Njegov oče je bil tovarnar, ki je imel tudi barvarno rdeče preje. Ko je Arnold Rikli v avstrijskem Seebachu, kjer je z bratoma odprl lastno tovarno, dobil vnetje poprsne mrene, se je zdravil le hidropatsko, torej z vodo. Po stričevem priporočilu se je odločil, da bo prišel okrevat na Bled, ki ga je sicer prvič obiskal leta 1852. Bivanje tam mu je dobro delo in sčasoma je opustil družinski posel ter začel razvijati središče za premagovanje bolezni in utrjevanje zdravja, zastavljeno po načelu tako imenovanega atmosferskega zdravljenja.

»Arnold Rikli je bil vizionar, eden največjih pionirjev naravnega zdravljenja, začetnik atmosferske znanosti svetovnega slovesa in nedvomno tudi zaslužen za promocijo organiziranega zdraviliškega turizma na Bledu. Med začetnim zdravljenjem izključno z vodo je Rikli razmišljal, da človek ni nekakšna dvoživka, marveč kakor rastline tudi on potrebuje obilico zraka in svetlobe. Zato je leta 1865 vpeljal atmosfersko zdravljenje s svetlobno-zračnimi in sončnimi kopelmi, kar je ključni element riklijanstva in odmik od tedanjih zdraviliških standardov,« so ob obletnici njegovega rojstva zapisali prireditelji nedavnega posveta na Bledu, torej študentje 2. letnika velnesa na Višji strokovni šoli za gostinstvo, velnes in turizem Bled v sodelovanju s projektnima partnerjema, Zavodom za kulturo Bled in Turizmom Bled.

Načela riklijanstva so takole povzeli: ​gibanje na svežem zraku, uživanje v čudovitih podobah narave in lahka hrana. Ta danes dobro poznana vodila so v 19. stoletju odpirala povsem nov pogled na zdravje in kakovost življenja. Zdravilski principi, ki jih je na Bledu razvijal in preizkušal Arnold Rikli, so bili daleč pred časom.

Za Riklija, ki so mu rekli tudi Sončni doktor, so bili voda, sonce in zrak vir zdravja. Temelj njegove zdravstvene dogme je bil izrek: Voda je sicer dobra, a više je postavljen zrak in najviše svetloba! Tako so njegovi gostje stanovali v posebni koloniji ter se skoraj goli prepuščali svetlobno-zračnim kopelim v bližnjih parkih. »S premikanjem iz svetlobe v senco in obratno so stimulirali živčni sistem, po vrnitvi so se na galerijah predali sončnim kopelim, se preznojili, nato pa so po principu kontrasta zanje poskrbeli z vodnimi kopelmi, masažami, zavijanjem v odeje, klistiranjem in podobno,« je delček blejske zgodovine razkril Vojko Zavodnik, veliki poznavalec življenja in dela Arnolda Riklija.

Kot smo že pisali v Nedelu ob izdaji njegove monografije Po sledeh Arnolda Riklija (2018), je ta Švicar (na Bledu so mu rekli tudi Švajcer) kmalu postal znan kot uspešen zdravilec. Tik ob jezeru je dal postaviti kolonijo lesenih utic, ki so bile z vodne strani popolnoma odprte zraku in vetru, zaščitene pred pogledi le s premično zaveso, v katerih so njegovi pacienti po ves mesec prebivali tako, kot bi bili na prostem. Dnevni red je bil strog. Njegovi gostje so vstajali že pred šesto uro zjutraj in se odpravili bosi in skoraj goli na prvi sprehod po jutranji rosi. Na vrhu kakšne vzpetine so telovadili in nato v naravi pojedli skromen zajtrk ter spili skodelico črne kave. Nato so spet hodili.

Njegove metode so bile v popolnem nasprotju s takratno zdravstveno doktrino, zato se je vsaj osemkrat znašel pred sodiščem, obtožen mazaštva in šarlatanstva, a je bil vsakič oproščen. Po drugi strani je imel številne častilce, hvaležni pacient je svojemu Sončnemu zdravniku leta 1891 sporočil: »Naj se Vam danes zaradi vašega zdravljenja še toliko ljudi posmehuje, toda že čez 50 let Vam bodo vsi postavljali spomenike iz kamna in brona!«

Skrbnik Riklijeve dediščine

Ob obletnici rojstva tega zdravilca so na Bledu predstavili nekaj novosti, ki nosijo njegovo ime oziroma podobo; to so priložnostna kuverta z žigom, rezina, čokoladni medaljon, plaketa ob 200. obletnici in Riklijeva stereofotografija, v Sava Hotelih Bled pa so po originalni recepturi pripravili tudi rijklijev kruh.

Začetniku zdraviliškega zdravljenja sta Zavod za kulturo Bled in Filatelistično društvo Ljubljana posvetila še v majhni nakladi izdano priložnostno kuverto in maksimum karto s priložnostnim žigom; oblikovali so ju Matjaž Učakar, Janez Fajfar in Vojko Zavodnik.

Zavodnik je sicer tisti, ki že vrsto let proučuje življenje Arnolda Riklija, zato so mu na Bledu nadeli naziv skrbnika njegove dediščine. »Morda je to res zanimiv naziv, saj sem res nenehno zaskrbljen in me iskreno skrbi za usodo dediščine,« se je nasmehnil Vojko Zavodnik, ki že 30 let raziskuje življenje vizionarskega Švicarja. Kot je povedal na omenjenem posvetu, so na Bledu šele na začetku poti razvoja Riklijeve dediščine. Z njo se sicer aktivneje ukvarjajo zadnjih nekaj let. Zavod za kulturo Bled je leta 2015 na Blejskem gradu odprl prenovljeno Riklijevo sobo. Posnet je bil tudi dokumentarni film o njem, za prikaz njegove bogate zapuščine, ki jo je zbral Zavodnik, pa bi potrebovali celoten muzej, je omenila v. d. direktorja Turizma Bled Romana Purkart.

Aplikacija, doživetje, rezina

Vsekakor pa ime Arnolda Riklija na Bledu živi še danes; že pred časom so razvili aplikacijo ARikli, s katero se lahko odpravimo po poteh vizionarskega zdravilca, vsako sredo pa se turisti lahko pridružijo Riklijevemu doživetju, vodenemu sprehodu po Bledu, ki ga med drugim dopolnijo vožnja s fijakarjem, kuharska delavnica in kosilo, Rikljeva kopel ali masaža ter večerja v restavraciji Julijana.

Na Bledu so nedavno predstavili še izdelka, ki nosita Riklijevo ime: rezino in čokoladni medaljon. Prvo so že začeli izdelovati v slaščičarski delavnici Conditus v jeseniški občini, kjer so nam pojasnili, da so od Riklijevih potomcev dobili originalni recept za to slaščico: »Riklijeva kremšnita je sestavljena iz več plasti, in sicer je najprej masleno listnato testo, nato je to prekrito s plastjo vaniljeve kreme, čeznjo je spet zdrobljeno listnato testo in še ena plast vaniljeve kreme. Na vrh nato ponovno položimo listnato testo, ga premažemo z marmelado in čisto na koncu še premažemo s čokolado.«

Rezina je od 14. februarja tudi del ponudbe v restavraciji na blejskem gradu in v restavraciji Špica, ki jo najdemo ob Festivalni dvorani Bled, je povedala Lea Ferjan, direktorica Zavoda za kulturo Bled.

Kako je nastal medaljon

Zamisel o čokoladnem medaljonu pa se je porodila Vojku Zavodniku, kot je dejal Maks Pogačnik, ki v Lipnici blizu Krope vodi čokoladnico Molinet. Pri izdelavi so izhajali iz medaljona, ki so ga naredili ob obletnici zdravilišča – ta je bil velik šest centimetrov, medtem ko ima čokoladni dva centimetra več. »Že ta povečava je bila pravi izziv, poleg tega je bilo treba temeljito razmisliti, kako oziroma iz česa izdelati kalup, v katerega bomo vlili čokolado,« je povedal Pogačnik.

Pri izdelavi kalupa se je vodja čokoladnice Molinet povezal s prijateljem Davorjem Tomažičem iz gorenjskega orodjarstva Stotinka. »Naredili smo dva kalupa, enega za vsako stran kovanca. Ko sta oba čokoladna odlitka pripravljena, ju zlepim skupaj in potem medaljon, narejen iz mlečne čokolade, obarvam bakreno.« Medaljon sicer ni v prosti prodaji. »Je spominski izdelek velike vrednosti in se uporablja za protokolarne namene zavoda v Riklijevem letu,« je še povedala Lea Ferjan.