Alpake, kamele, krotki poniji in štiristokilogramski krškopoljec Viktor

Slovenci so dolgo Prekmurje najbolj prepoznali po samo eni živali: beli štorklji. Zdaj je zaradi izsuševanja močvirij in melioracij pomurskih polj tu štorkelj manj kot marsikje drugje po Sloveniji, kjer jih prej sploh ni bilo. Dežela ob Muri tako že dolgo ni več predvsem dežela štorkelj. Zato pa je vedno bolj zanimiva za ljubitelje različnih drugih, tudi eksotičnih živali. Takšni ljubitelji si bodo morali zato vzeti več kot en dan časa, da obiščejo vsaj najzanimivejše točke, kjer si je mogoče ogledati ali celo preživeti dan z najrazličnejšimi živalmi. Ponudba je seveda najbolj zanimiva za družine z otroki.

Prva in tudi največja tovrstna zanimivost na poti proti Prekmurju čaka še na desnem, štajerskem bregu Mure, v Boračevi pri Radencih. Tam je na odmaknjenem robu vasi Todor Mitev (»blokovsko dete«, kot pravi sam sebi) z družino skozi leta ustvaril zasebni živalski vrt Sikalu zoo. Sprva seveda niso imeli tega namena, ampak je Tomi, kot mu tu vsi pravijo, hotel samo imeti kraj v naravi, kamor bi lahko pobegnili iz bloka in uživali. Hiški in ribniku se je kmalu pridružilo nekaj koz, ker je bilo pač dovolj trave in ker ima družina rada živali. Nato so prišle ovce, ribe v ribniku pa prve eksotične živali in družina Mitev jih je kmalu imela za majhen živalski vrt, vendar kakšnih petnajst let samo zase.

Nehal se je briti in odprl je živalski vrt

Potem se je Tomi odločil, da zlatarsko obrt zamenja za delo z živalmi, slekel je formalno obleko in kravato, se nehal briti in striči, se povsem posvetil živalim in tudi uradno odprl živalski vrt. Zdaj se razprostira na skoraj treh hektarih površine, v oborah, ogradah, hiškah in terariju pa kriči, mekeče, sika, riga, kokodaka in se na še druge načine oglaša kakšnih sedemsto živali šestdesetih različnih vrst. A še vedno imajo skoraj vse živali imena in še vedno zanje skrbi predvsem Todor s sinom, pomaga pa jima še en zaposleni. Ob koncih tedna na pomoč priskočijo še žena in obe hčeri, ki sta še študentki.

Todor Mitev se od jutra do večera ukvarja s svojimi živalmi. FOTO: Jože Pojbič/Delo

»Delam sicer od zgodnjega jutra do desetih zvečer, a vajen sem že tega in uživam. Živali mi dajo več, kot sem prej dobival od ljudi, in z veseljem skrbim zanje,« pravi Tomi, ki mu je poleg skrbi za dobro počutje živali poglavitni cilj ozaveščanje ljudi o naravi in omogočanje neposrednega stika obiskovalcev, predvsem otrok, z živalmi. »Ker današnji otroci stika z naravo skoraj več nimajo! Živijo v stanovanjskih blokih, gledajo v ekrane in nimajo pojma, kako je v naravi, kako živijo živali, kaj potrebujejo, kako se obnašajo ...«

Obiskovalci, mali ali veliki, lahko za nekaj časa postanejo tudi oskrbniki živali, za skupine pripravljajo pustolovske tabore, Todor pa tudi izkustveno vodenje. »Kaj je to? Že ime pove: vodenje, med katerim na otroke prenašam svoje dolgoletne izkušnje iz neposrednega dela z živalmi. Ker smo majhen vrt, si vse to lahko privoščimo, seveda pa se je treba za vse te oblike vnaprej dogovoriti, da se pripravim in da tudi za živali ni prevelik stres.«

Kratek odpiralni čas

V dobro živali odprejo njihov vrt šele opoldne, zaprejo pa že ob sedemnajstih, v poletnih mesecih ob devetnajstih. »Živali ne moremo obremenjevati ves dan. Ne samo ponoči, tudi čez dan potrebujejo svoj mir in počitek in zato imamo tak odpiralni čas.«

V Sikalu zooju je mogoče videti precej redkih živali, na primer dvogrbo kamelo, ki je v naravi že zelo redka, pa mehiškega aksolotla, ki je nekoliko podoben človeški ribici, otroci se radi ustavijo pri afriških pritlikavih kozah ali pa pri kletki z najmanjšo vrsto opic na svetu, pigmejsko tamarinko, zanimiva sta afriška ježevca, ki imata na prostem hiško s talnim gretjem, po svoji ogradi se nenehno preganjajo gibraltarski makaki, za arašide, ki jim jih mečejo obiskovalci, se glasno prepirajo in tepejo črnorepi prerijski psi ... In če bi otroci, kljub temu da obisk ni bil napovedan in dogovorjen, radi božali in nekaj časa preživeli skupaj s katero od opic, imajo v ponudbi plačljivo doživetje z lemurji, živahnimi opicami z Madagaskarja, katerih naravno življenjsko okolje vse hitreje izginja.

Tudi dvogrbi kameli imajo v zasebnem živalskem vrtu Sikalu zoo v Boračevi. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Samo v lanskem letu, ko so bili skoraj pol leta zaprti, je Sikalu zoo obiskalo okrog 50.000 ljudi, se pohvali Todor, vendar se na tej točki njegova družina še ne bo ustavila. Ob živalskem vrtu so dokupili še nekaj zemljišča, na katerem so uredili parkirišče, kmalu bodo dokončana postajališča za avtodome, pripravljajo pa se še na milijon evrov vredno gradnjo turističnega objekta, nekakšnega doma šolskih in obšolskih dejavnosti. »Obišče nas veliko šolskih skupin in vrtcev, nekateri so od daleč in ponudili jim bomo možnost prenočevanja in dodatnih programov v našem živalskem vrtu.«

Južnoameriške alpake na Goričkem

V družbi zgovornega zaljubljenca v živali Todorja Miteva bi nam minil že skoraj ves dan obiska v Pomurju. V istega bi lahko stlačili še obisk kmetije Mali raj v Dolencih na severu Goričkega. Tam je poleg običajne drobnice in domačih živali mogoče najti za naše kraje nenavadne, a zelo simpatične živali, sorodnice kamel: alpake.

Turistična kmetija Mali raj v rojstni vasi pisatelja Ferija Lainščka je po pripovedovanju gospodarja Štefana Martinca nastala po podobnem naključju kot živalski vrt Sikalu: Martinčevi, ki sicer živijo v Murski Soboti, so si zaželeli miru v objemu narave in goričkih gozdov in so zato v Dolencih na samem kupili staro hišo. Ko so si uredili vikend za preživljanje prostega časa in za grilanje, so zato, da bi se izognili košnji precejšnje parcele, kupili nekaj koz. Kmalu so se namnožile v majhno čredo, dokupili so še ovce in nekaj travnikov ter gozda, sčasoma so zgradili večjo hišo in začeli oddajati sobe v njej in turistična kmetija je bila rojena.

»Potem sem nekoč v živo videl alpake, ki jih, kljub temu da sicer živijo v Južni Ameriki, v zahodni Evropi kar precej vzrejajo zaradi volne in turizma. Kar zaljubil sem se vanje in kmalu smo kupili prve,« pripoveduje Štefan, medtem ko nas popelje v ogrado s temi živalmi. In res so te dolgovrate, prijazne živali z velikimi, temnimi očmi in s frizurami uporniških najstnikov nekaj posebnega. Z mešanico žvižganja in cviljenja so se zgrnile okrog gospodarja in čakale na košček mehkega jabolka, pa spet radovedno in pričakujoče gledale obiskovalca.

»Ker so tako prijetne, jih pogosto uporabljajo kot terapevtske živali za ljudi s psihičnimi težavami, za mladostnike, za ljudi s težavami v duševnem razvoju ... Mi jih sicer nimamo za te namene, obiskovalcem pa ponujamo druženje z njimi, ki pomirja in daje občutek povezanosti z naravo.«

Na kmetiji Mali raj imajo poleg alpak tudi koze, ovce, osla, mačke in psa. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Stacionarni gostje kmetije se lahko z živalmi, tako z alpakami kot tudi s kozami, ovcami in oslom Mirkom, brezplačno ukvarjajo in družijo, kolikor želijo. Dnevni obiskovalci, ki bi radi nekaj časa preživeli z živalmi, pa se morajo prej najaviti in plačati vstopnino. Ogled živali za odrasle je štiri evre, za otroke tri, druženje z alpakami in hranjenje pa slabih deset evrov. Obiskovalce vedno vodi gospodar ali kateri drug član družine in jim pove marsikatero nenavadnost ali zanimivost o alpakah. »Na primer to, da breje samice mladiče vedno skotijo v dopoldanskem času, najpozneje do dveh popoldne. Očitno so se v domačem ostrem južnoameriškem podnebju genetsko prilagodile tako, da zmanjšajo tveganje, da bi mladiči zaradi nizkih nočnih temperatur zmrznili. Do večera se namreč na soncu posušijo in se začnejo gibati, zato je nevarnost veliko manjša,« pripoveduje Martinec.

V Malem raju so zanimive tudi koze, ki jih je kakšnih sedemdeset in je v posebnem oddelku vedno čredica mamic z novorojenimi neugnanimi kozlički. Koze imajo na kmetiji zaradi mleka in mesa, imajo lastno malo sirarno in izdelujejo butične kozje sire, v zadnjem času pa je hčerka Urška na podlagi kozjega mleka zasnovala še naravne kozmetične preparate.

Živalski park na kmetiji Korenika

Za nadaljevanje živalskega popotovanja po Pomurju bo treba že nekje prespati, morda prav na kmetiji Mali raj ali pri katerem drugem ponudniku, za naslednji dan pa priporočamo še obisk eko socialne kmetije Korenika v Šalovcih, kjer imajo poleg pridelave in predelave ekoloških poljščin in vrtnin tudi zanimiv živalski park. Ta sicer nima eksotičnih prebivalcev, zato pa je mogoče pri njih videti slovenske avtohtone pasme živali, saj so tudi priznana Ark kmetija.

Za oglede kmetije in bližnje spoznavanje živali na Koreniki prav tako priporočajo vnaprejšnjo najavo. A nič ni narobe, če se kakšna družina med raziskovanjem Goričkega ustavi pri njih in si kar sama ogleda živali, ki so podnevi na prostem v ogradah – konja Groma, bohinjsko cikasto govedo, štajerske kokoši, koze, ovce in največjo atrakcijo živalskega parka ter maskoto kmetije Korenika, krškopoljskega prašiča Viktorja. Ta je s svojimi štiristotimi kilogrami zelo vpadljiv prebivalec kmetije in dobro ga poznajo vsi otroci, ki obiskujejo poletne počitniške tabore na Koreniki.

Na ekosocialni kmetiji Korenika lahko otroci ljubkujejo tudi zajce. FOTO: Jože Pojbič/Delo

Konji lahko delajo le tri ure na dan

Samo ali pa tudi ljubiteljem konjev je namenjena zadnja, četrta postaja živaloljubskega popotovanja po Pomurju. V Raziskovalno-izobraževalnem središču Dvorec Rakičan v Rakičanu pri Murski Soboti namreč že dolgo deluje konjeniški center, ki je v zadnjih letih dopolnil ponudbo in je dobro obiskan. Naključni obiskovalci lahko vse leto občudujejo, božajo in s primernimi, v njihovi kavarni kupljenimi briketi tudi hranijo dvajset njihovih konj in ponijev. Ti so namreč vedno, tudi pozimi, čez dan na prostem v svojih ogradah. Brez predhodne najave lahko starši otroke pripeljejo jahat ponije ob sobotah in nedeljah med 15. in 16. uro, en krog v maneži stane tri evre. Sicer pa ponujajo tečaje jahanja, vožnje s kočijo, terensko jahanje in posebne dogodke.

»Za vse te aktivnosti se je treba prej dogovoriti, predvsem zato, ker imajo konji svoj red in urnik in jih ne moremo kar tako, naključno vključevati v delo in obremenjevati. Zato lahko 'delajo' največ tri šolske ure na dan in temu se moramo prilagajati z urnikom in aktivnostmi,« pravi vodja konjeniškega centra Aleša Bagari.

Otroci radi prihajajo h konjem v konjeniški center RIS Dvorec Rakičan. FOTO: Rok Horvat

Zanimanje za konje in jahanje je po njenih besedah veliko in v porastu. Tako imajo že zdaj zapolnjene skoraj vse termine za Vesele poletne počitnice s konji, kot imenujejo poletne tabore za otroke iz vse Slovenije. »Zaradi velikega zanimanja smo letos petim dosedanjim dodali še šesto izmeno tabora, a so kljub temu zapolnjeni vsi termini do sredine avgusta, v poznejših pa je le še nekaj prostora,« pravi Bagarijeva. Veliko je tudi otroških rojstnodnevnih zabav, ki vključujejo ukvarjanje s konji in jahanje, vedno večje zanimanje turistov je tudi za vožnje s kočijo. V RIS Dvorec Rakičan imajo za daljše turistične vožnje prav posebno, hibridno kočijo z dodatnim električnim pogonom, ki razbremenjuje konje in omogoča zanimiva popotovanja tudi čez mejo v turistično zanimive kraje in dvorce v sosednji Avstriji ali na Madžarskem.