Skrite zanimivosti starih vaških cerkva

Samo predstavljam si lahko, kako je pred kakšnimi 400 leti zadrti tercialki, ki je prišla v cerkvico sv. Tomaža na Velikih Poljanah, vzelo sapo, ko je na slavoločni steni zagledala sliko pohotnice Luksurije. Saj ima žalosten obraz, ker ji – hudi grešnici – dojki grizeta kači, a telo … telo pa je po vseh teh stoletjih na pogled še vedno zelo mikavno.



Ko bodo razmere spet normalne in se bomo lahko odpravili na težko pričakovane potepe, velja razmisliti o pohajkovanju po širšem ribniškem območju. Letos so pripravili knjižico pohodniških poti v Ribnici in njeni okolici, v kateri razkrivajo sedem zanimivih poti. Opremljene so z markacijami, ki so za vsako pot drugačne, v knjižici pa najdemo tudi osnovne informacije o težavnosti, dolžini poti, potrebnem času … Najkrajša je dolga 4,8 kilometra, najdaljša 12,5 kilometra, zato za najkrajšo pohodnik potrebuje uro in dvajset minut, za najdaljšo slabe tri ure.



Lahko pa skrenemo s poti ali jo uberemo čisto po svoje. In poiščemo precej neznane umet­nostnozgodovinske posebnosti. Na precej majhnem prostoru med Pijavo Gorico in Ribnico najdemo vsaj tri velike zanimivosti, ki so si jih privoščili slikarji po vaških cerk­vah in so bile – glede na to, da so se ohranile več sto let – v sožitju s tamkajšnjimi ljudmi. Ti imajo tudi ključe cerkva, zato se je treba pozanimati in poklicati kakšen dan pred načrtovanim potepom.

To velja tudi za cerkev sv. Tomaža na Velikih Poljanah. Majhna cerkev leži nad vasjo, ob pokopališču, kjer je pokopan tudi domačin dr. Metod Mikuž, duhovnik, partizan, zgodovinar in univerzitetni profesor. Cerkev je nastala že v 14. stoletju in je ena najstarejših in najpomembnejših v nekdaj obsež­ni ribniški župniji. Je pomemben člen v razvoju sakralne arhitekture in srednjeveškega slikarstva na tem območju, saj ima ohranjene poslikave od 14. do 16. stoletja.

Med njimi najbolj izstopa že omenjena Luksurija, ikonografski motiv nečistosti, poosebljenje enega od sedmih poglavitnih grehov. Njen atribut je kozel, upodobljena pa je kot gola ženska, ki ji kači grizeta prsi. V Sloveniji imamo le nekaj upodobitev Luksurije, med katerimi je verjetno najbolj znana tista v cerkvici sv. Nikolaja na Visokem oziroma na Kureščku. Na pregreho mesenosti pa zagotovo bolj prepričljivo opozarja ta na Velikih Poljanah …
 

Zlati ortneški oltarji

Ko smo že na Velikih Poljanah – do vasi pridemo, če v Ortneku iz ljubljanske smeri zavijemo levo v hrib –, ne smemo izpustiti ogleda osrednje vaške cerkve, cerkve sv. Jožefa. V klasicističnem neoromanskem slogu si jo je zamislil arhitekt Josip Rusjan, postavili pa so jo leta 1900. Posebnost cerkve, ki ima od leta 1993 vitraje Marte Kunaver, so stranski oltarji iz grajske kapele sv. Jurija z gradu Ortnek, ki so jih na Velike Poljane pripeljali po obsežnem in zahtevnem restavriranju leta 1999.

Gre za tako imenovane zlate oltarje, ki so posebnost kiparstva oziroma rezbarstva v 17. stoletju na Slovenskem. Še danes navdušujejo s svojo popolno ornamentiko, ki se prepleta z arhitekturo oltarja. Oltarji iz kapele sv. Jurija so primer kakovostnih rezbarskih dosežkov, ki so nastali med letoma 1650 in 1670. Ena od treh oltarnih slik, ki dopolnjujejo bogato ornamentiko, je delo mojstra H. G. G., Hansa Georga Geigerfelda, ki velja za enega najpomembnejših slikarjev 17. stoletja na našem prostoru.



Leta 1908 so oltarje prvič restav­rirali. Z zadnjo, nekaj manj kot leto dni trajajočo obnovo v letu 1999, za katero so porabili okoli 5000 ur in 3250 lističev zlata v velikosti 80 krat 80 milimetrov, pa so jim restavratorji in umetnostni zgodovinarji vrnili nekdanji sijaj in razkošje.
Toda vrnitev teh zgodovinskih dragocenosti v nekdanjo kapelo sv. Jurija na gradu Ortnek ni mogoča, ker je grad, ki je bil v manjši različici postavljen že leta 1161, v ruševinah. Podobno velja za napol porušeno kapelo, ki so jo takratni lastniki gradu, grofje Mosconi, zgradili v 17. stoletju, ko so grad prezidali.

Za tiste firbčne z Velikih Poljan do gradu Ortnek, ki je znan tudi kot Stari grad – stal je enem od bližnjih hribov –, ni daleč. Do ruševin se lahko odpravimo tudi po označeni krožni pešpoti, ki je opisana v že omenjeni knjižici.
 

Lisica romarica

Nedaleč od Velikih Poljan in tudi ortneškega gradu pa je lisica romarica, druga velika posebnost ribniških cerkva. Maršiči so vasica na Slemenih, območju, ki upravičeno velja za najlepši predel ribniške občine.

Tam je cerkvica sv. Urha s freskami v gotskem slogu z začetka 16. stoletja. Cerkev je prvič omenjena v popisu kranjskih župnij leta 1581, vendar je v osnovi starejša. Na samem začetku ni bila poslikana in jo je v značilnem barvitem ljudskem slogu porisal Tomaž iz Senja šele v začetku 16. stoletja.

V cerkvi je freska pohoda Svetih treh kraljev. Največja posebnost pa je skrita v enem od okenskih obodov za oltarjem – lisica romarica. V času, ko še ni bilo jasno, ali bo to območje postalo protestantsko ali ostalo krščansko, je bila slika kritika tedanje cerkve in krščanstva. Lisica ima kardinalski klobuk, v rokah drži papeško palico, čez ramo pa nosi malho, iz katere visi kurja glava, kar pomeni, da je ukradla kuro. Ta splet zgodovine in ljudskega humorja je občudoval že Primož Trubar.


 

Ženske svetnice

Tretja manj znana posebnost med cerkvami na širšem območju od Ribnice do Pijave Gorice je na Vrhu nad Želimljami. Cerkev sv. Petra, ki je najvišje ležeča cerkev v občini Škofljica, je gotska cerkev, ki ima v prezbiteriju freske iz časa med 1450 in 1460.



Čeprav je bila skoraj vsa oprema z oltarji vred – razen gotskega dvokrilnega oltarja s kipom sv. Ane z Marijo v naročju iz 16. stoletja – med 2. svetovno vojno uničena, so se poslikave skozi stoletja ohranile v celoti in sodijo med kakovostnejša dela na naših tleh.



Posebnost so upodobitve svetnic, ki jih vidimo redkokje. Ženske, ki jih že tako ali tako ni veliko na seznamu svetnikov, so tu celo naslikane. Zastopanih jih je devet: od Katarine, zavetnice deklet, mladine sploh, tiskarjev, filozofov in učenjakov, Barbare, Helene, Magdalene, Uršule, Apolonije, Lucije do Doroteje, Marjete in Uršule, zavetnice katoliških ženskih šol in zavodov. Prezbiterij je poslikan v celoti, saj gre za primer horror vacui, strahu pred praznim prostorom, ki ni dopuščal z barvo nepokritega mesta. Slikarji so prazne površine okrasili – če ne s slikami, pa z vzorci.



Druga zanimivost v tej cerkvici je precej novejšega datuma, še posebej če jo primerjamo z nastankom fresk nekaj sto let prej. Sega v čas 2. svetovne vojne, ko so se na tem območju izmenjevale vojske, ki so si na vidnem prostoru, na srečo na robu fresk, puščale sporočila Komunizmu smrt, Živel (izpraskano), Domobranec ali 23. četa, 13. dec 1944. Med obnovami teh dopisovanj niso odstranili, kar obiskovalcu omogoča še toliko bolj pestro razmišljanje, kaj vse se je tod dogajalo.