Rezbarija in smučarija ... kot poezija

Recimo, da hrepenenjske predstave o lepem vedno znova povlečejo nemirnega človeka v neznane konce, neredko še preden bi se od tam sploh vrnil domov: zato ker ga zanima, kako je v na novo odkritem okolju doživeti druge letne čase, recimo zimo proti poletju, tudi drugačna razmerja med turistično živahnim in lokalno zaspanim ... Sprašuje se, ali bi mu lahko tuje okolje s svojim šarmom sčasoma zlezlo pod kožo.

Italijanski Dolomiti so gotovo konci za različne sezone, v Val Gardeni – v njenih ljubkih vasicah, kot so Ortisei, Santa Cristina in Selva – zmorejo pričarati najbolj kičasto klišejsko čarobnost božiča, sploh če ga narava, tako kot letos, obilno zasneži in je smuka po okoliških pobočjih zares pravi užitek. A nič manj vabljive niso dolomitske podobe niti poleti, najsi za sprehajalce in pohodnike, za plezalce, kolesarje, tudi e-bicikliste ter še druge ljubitelje gorskih prizorov travnikov, gozdov in gora, cvetja, živali in človeka.



A ker je neredko dolgčas uriti le telo, ne da bi razgibavali domišljijo in duha, na tem časopisnem mestu, odmerjenem kultnim predmetom, ne bomo pisali o športu. Tudi zato ne, ker spretni in podjetni Valgardenci pišejo še druge zanimive zgodbe: recimo o rezbarstvu, ki je v njihovih večjezičnih koncih na Južnem Tirolskem malone kultna obrt že vsaj od 17. stoletja, na začetku 18. stoletja pa je bila osrednja gospodarska dejavnost v dolini. Kako tudi ne bi bila ... Ker živijo med gozdovi in so v zaprtih hribih zime trdovratno dolge, v spokoju speče narave od nekdaj rezljajo iz lesa: od igrač in raznih figuric, tudi živalskih, ter različno ornamentiko do nabožnih kipcev in še mnogo česa, tudi povsem moderne umetniške skulpture, abstraktne prav tako. Vse to si je mogoče ogledati, denimo, v muzeju Gherdëina v Ortiseiju, predvsem pa v brezštevilnih delavnicah, ateljejih in prodajnih likovnih galerijah, po katerih je dolina znana po svetu. Že pred stoletji so trgovci raznesli zgodbe o njih ...

Medtem je prenekateri lokalni rezbar obrt razširil v pravo proizvodnjo ali pa privzdignil v umetnost, ne brez prave šole za seboj, seveda. Kot uči zgodovina, so v Ortiseiju prvo risarsko šolo – pozneje in zdaj spet poimenovano Cademia – odprli že leta 1821, ko je njenemu ustanovitelju, domačinu Jakobu Sotrifferju de Plajesu, uspelo pridobiti dovoljenje od vlade na Dunaju. Odtlej deluje neprekinjeno, čeprav ne nujno na istem mestu, kakor so se do danes spremenile tudi pedagoške metode in obrtno-umetniško razširile, načini dela pa prav tako: spretnim rezbarskim rokam in prstom v veliki meri, kot pove prenekateri lokalni rezbar kipar, pomagajo kopirni stroji za les ...

Vsi za enega, eden za vse

Tako kot je zanimiva in posebna zgodba o lesu, ki jo v tistih koncih, kjer ob italijanščini in nemščini tekoče govorijo še ladinsko, pišejo podjetno naprej, je bilo v 20. stoletju navdihujoče poglavje o železnici. Skozi dolino je vodila od leta 1916 – ko je bila regija še del avstro-ogrske monarhije in je železniške tire v pičlih nekaj mesecih, od septembra 1915 do februarja 1916, pomagalo polagati okrog 6000 ruskih ujetnikov –, dokler ni zadnji vlak po njej odpeljal 28. maja 1960. Štiriinštirideset let je zaradi razgibanosti hribovskega terena vozil sila počasi s hitrostjo komaj 18 kilometrov na uro ...



Danes je po nekdanji progi deloma povlečeno več kilometrov dolgo sprehajališče z mnogimi informacijskimi tablami, na katerih je (recimo v nekdanjem predoru v Santa Cristini) pojasnjena fascinantna preteklost il trenina: sopihal je od postaje v Chiusi, odrinil je z nadmorske višine 520 metrov, pa vse do končne postaje Plan v Selvi, ki leži na 1592 metrih visoko in pri vrhu doline. Med drugim je zanimivo, da je bila ta 31 kilometrov dolga gorska železnica strateško sila pomembna med véliko vojno, saj so po njej vsak dan za bližnje frontne linije v vzhodnih Dolomitih prepeljali do 400 ton vojaške opreme. In za to je bilo treba čez 37 mostov in tri viadukte ter skozi devet tunelov ... Kakor je brati zgodovino Val Gardene, so ruski ujetniki v lokalnem kolektivnem spominu zapisani kot »dobri ljudje, poslušni in nagnjeni k melanholiji ter hvaležni za še tako majhno pozornost, kot so cigareta, košček kruha ali samo repe«. Lakota je bila strašna in njihova ranljivost tudi, bila je vojna in tudi konci so neusmiljeni.



A vrnimo se v sedanjost, v pisane gorske kraje skrbno urejenih barvitih pročelij in lesenih gankov, kjer že dolgo delajo turizem in vedo, kako to početi tudi po nareku sodobnosti. Niti v gorskih kočah, denimo, človeka ne bodo več posiljevali s škodljivo kičasto plastiko: pa naj gre, poleti, za udobne stole ali igrala, vodo, ki je ustekleničena ..., pozimi pa se nad njim (povečini) ne bodo znašali z nasilno razposajeno glasbo na smučiščih. Narava je velika estetinja, estetski moramo biti tudi ljudje, še posebej tisti, ki vabijo v goste, ker od tega živijo ...



In še nekaj kaže napisati na tem mestu, čeprav ni namenjeno turizmu in ker v resnici sploh ne gre samo za turizem: občutek je, da uspešni hribovski Ladinci, ki celo svoj jezik (kot vsi drugi romanski korenini v latinščini) predstavljajo na jezikovnih delavnicah za tujce, delajo skupaj, vsi za enega in eden za vse, od lokalnih oblasti, hotelirjev in gostincev do trgovcev in žičničarjev, še likovnih umetnikov. Jasno jim je, da je, kot je nekdo rekel, zimska smučarija samo jagoda na torti turizma, a nič kaj manj ni po obiskovalcih vredno poletje, še drugi letni časi, njihovo izjemno bogastvo je les.

Ker se je, kot je brati razlage, ladinščina v preteklosti prenašala predvsem ustno in ne prek knjig, se danes resda ne morejo pohvaliti s prastaro književnostjo, zato pa je njihova poezija – rezbarija. A medtem se je zgodb nabralo že nič koliko, ne le smučarskih, pohodniških, alpinističnih ..., zato si je zlahka predstavljati, da jih popiše tudi prenekateri spodobni roman.