Renesanski Šibenik s hrvaškim Leonardom Da Vincijem

Šibenik, skrit v globokem zalivu v srednji Dalmaciji, pripoveduje edinstvene zgodbe, ki segajo od srednjeveške arhitekture do dosežkov v znanosti. Znamenitosti, kakršni sta katedrala svetega Jakoba in trdnjava svetega Nikolaja, pričajo o bogati zgodovini in kulturnem bogastvu mesta. To je tudi rojstni kraj Fausta Vrančića, vizionarja in izumitelja, ki je s svojimi dosežki pustil neizbrisen pečat v evropski renesančni dediščini.

Do Šibenika vodi kanal svetega Nikolaja, imenovan tudi kanal svetega Anteja, ki je dolg približno dva kilometra in leži na ustju reke Krke ter je edina morska povezava s Šibenikom. V preteklosti je bila pokrajina tam povsem drugačna; pred 50.000 leti je bilo morje kar sto metrov nižje, današnji otoki pa so bili takrat vzpetine. Danes območje pred Šibenikom prekriva morje, natančneje mešanica rečne in morske vode. Če bi želeli videti, kje se začne pravo morje, bi morali pogledati proti izhodu iz kanala, ob trdnjavi sv. Nikolaja. Vse do tam prevladuje mešanica vode, značilna za rečne delte.

Najmlajše mesto

V nasprotju z mnogimi dalmatinskimi mesti Šibenik nima antične zgodovine. Tam ni bilo niti starih Grkov niti Rimljanov, kot denimo v Zadru ali Splitu. Na kraju današnje trdnjave svetega Mihovila v središču starega mestnega jedra, na približno 70 metrih nadmorske višine, ki je najprepoznavnejši simbol mesta, je nekoč stala zgolj skromna opazovalnica. Šibenik so ustanovili Hrvati, pripadniki južnoslovanskih plemen, ki so se v 7. in 8. stoletju naselili na tem območju, v pisnih virih pa je bilo mesto prvič omenjeno šele v 11. stoletju, ko je kralj Peter Krešimir IV. na božič leta 1066 obiskal trdnjavo sv. Mihovila in podpisal dokument, ki vsebuje ime Šibenik. Zato mesto praznuje svoj rojstni dan na božič.

Status mesta je Šibenik pridobil šele konec 13. stoletja, po ustanovitvi škofije. Zgodovina šibeniške stolnice, katedrale sv. Jakoba, je tesno povezana z nastankom mesta. Kjer je danes katedrala, je sprva stala majhna cerkvica, posvečena istemu svetniku, ki pa je postala pretesna za potrebe škofije in mestne uprave. Odločitev za gradnjo nove, večje cerkve se je porodila konec 14. stoletja, navdih pa so mestni očetje najverjetneje našli v veličastnih katedralah drugih dalmatinskih mest, kot je Trogir.

Katedralo so gradili kar 105 let in je ena najpomembnejših arhitekturnih znamenitosti Dalmacije. Ni le simbol Šibenika, priča tudi o vztrajnosti in umetniškem mojstrstvu generacij, ki so jo gradile. Je zgodba renesančnega preroda Hrvaške v težkem obdobju turške nevarnosti in epidemij kuge.

Prvi elementi renesančne umetnosti

Gradnja se je začela leta 1431 v slogu pozne gotike, pod vodstvom mojstra Bonina iz Milana, desetletje pozneje jo je prevzel Jurij Dalmatinac in jo gradil vse do smrti leta 1473. S svojo originalno metodo zlaganja velikih kamnitih plošč je gradil spodnje dele svetišča, zakristijo in krstilnico, ki je še vedno v uporabi. Z izrednimi skulpturami v krstilnici je v Dalmacijo prinesel prve elemente renesančne umetnosti.

Principa enotnosti kamnitih materialov so se držali tudi njegovi nasledniki. Stavba je v celoti zgrajena iz istrskega apnenca, brez uporabe lesa in opeke. Posebnost stolnice je 72 kamnitih glav, ki obkrožajo zunanji obod, na severni strani pa angela, ki ju je izdelal Jurij Dalmatinac sam. Tam je tudi podpisal svoje delo. Prevzel je zahtevno nalogo – dokončanje kora, dvig strehe ladje in gradnjo kupole nad križnim kvadratom.

Za čisto toskansko renesanso je zaslužen njegov naslednik, Donatellov učenec Nikolaj Firenški, ki je okrasil svetišče in katedrali dal današnje obrise z elegantno kamnito kupolo in oboki, ki kot luske zapirajo notranjost, zunaj pa se kaže kot triperesno pročelje. Po tem je katedrala edinstvena na svetu in so jo leta 2000 po obnovi kupole, poškodovane v domovinski vojni leta 1991, uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine.

Trdnjava svetega Nikolaja

Na Unescov seznam je bila leta 2017 uvrščena še ena impresivna šibeniška zgradba, trdnjava sv. Nikolaja na začetku kanala sv. Anteja. Kanal je bil edini pomorski dostop do šibeniškega zaliva, kar je omogočalo učinkovito obrambo in popoln nadzor nad prihodom ladij. Trdnjava je v 16. stoletju nastala kot odgovor na grožnjo Osmanskega cesarstva, ki je v tistem času ogrožalo Evropo. Njen glavni namen je bil zaščita Šibenika in dostopa do morja, hkrati pa je trdnjava simbol beneške vojaške in arhitekturne odličnosti. Zgrajena v renesančnem slogu danes velja za mojstrovino urbane arhitekture, kar ji je prineslo uvrstitev na seznam svetovne dediščine kot del beneškega obrambnega sistema med 15. in 17. stoletjem.

Pri gradnji trdnjave so imele prednost vojaške potrebe pred estetskim vidikom, kljub temu pa je tipičen primer moderne beneške arhitekture in lep primer izolirane obrambne zgradbe, postavljene na morju. Zasnoval jo je beneški vojaški arhitekt Michele Sanmicheli. Spodnje dele so zgradili iz belega, zgornje pa iz rdečega kamna.

Še danes velja za eno najmočnejših in najbolj osupljivih pomorskih utrdb na jadranski obali, ki z združitvijo strateške funkcionalnosti in arhitekturne mojstrskosti priča o pomenu obrambe v obdobju Beneške republike. Za ogled so trdnjavo uradno odprli junija 2019. Edini dostop do nje je bil z ladjico s šibeniške obale, letos pa so začeli urejati pešpot, na voljo naj bi bila spomladi. Na začetku poti je že urejen interaktivni center za obiskovalce.

Hrvaški Leonardo

V bližini Šibenika poleg otoka Zlarin, kjer je vreden obiska center rdečih kolar, morskih draguljev, iz katerih so izdelovali nakit in s tem stoletja preživljali svoje družine, leži tudi Prvić. Otok je morda najbolj zanimiv, ker je na njem živel in ustvarjal Faust Vrančić (1551–1617), ki ga pogosto imenujejo hrvaški Leonardo da Vinci. Eden največjih umov hrvaške zgodovine se je rodil v Šibeniku, otroštvo pa preživel na omenjenem otoku, v vasi Šepurine. Življenjska pot ga je vodila do pomembnih evropskih dvorov, uveljavil se je kot eden vodilnih mislecev svojega časa.

Že v mladih letih so ga poslali k stricu Antunu Vrančiću na Madžarsko, kjer je pod njegovim mentorstvom dobil prvo izobrazbo. Pozneje je študiral pravo v Padovi in Benetkah, nato se je pridružil stricu na dvoru cesarja Rudolfa II. v Pragi. Tam je imel priložnost sodelovati z nekaterimi najvplivnejšimi osebnostmi tistega časa, med njimi Jacopom de Strado, ki je vplival na njegove tehnične iznajdbe.

Faust Vrančić je znan kot inovator in izumitelj. V leta 1595 objavljeni knjigi Machinae Novae je predstavil 49 tehničnih rešitev in izumov, ki so dokumentirani z natančnimi bakropisi in opisi v petih jezikih. Med njegovimi izumi so bili načrti za vodne mline in mline na veter, mostove in naprave za prenašanje težkih bremen. Za največji dosežek velja konstrukcija prvega delujočega padala, za katerega je dobil navdih pri Leonardu da Vinciju, vendar ga je Vrančić tudi realiziral. Padalo, imenovano Homo volans (Leteči človek), je bilo preizkušeno in potrjeno kot učinkovito, kar je bil velik korak v zgodovini letalstva.

Poleg tehničnih dosežkov je pomemben Vrančićev prispevek v jezikoslovju. Njegov petjezični slovar Dictionarium quinque nobilissimarum Europae linguarum je eden prvih večjezičnih slovarjev v Evropi, napisan je v latinščini, italijanščini, nemščini, hrvaščini in madžarščini. Prav tako je avtor filozofskih del Logica Nova in Ethica Christiana, v katerih je raziskoval vprašanja etike in logike.

Umrl je leta 1617 v Benetkah, na njegovo željo pa so ga pokopali na rojstnem otoku Prvić. Leta 2012 so tam odprli spominski center, poimenovan po njem, kjer so na ogled njegove iznajdbe v naravni velikosti. S svojimi dosežki v znanosti, tehniki in filozofiji je zapustil neprecenljivo dediščino, ki ne zaznamuje le hrvaške kulture, temveč prispeva k skupni evropski dediščini.