Prvih sedem etap pohodne poti Juliana je za mano. Od Kranjske Gore do Bohinjske Bistrice. Sedem dni zložne hoje. Geografija, prehojene razdalje in prostor so zdaj vtisnjeni v nogah. Juliana Trail je krožna daljinska pohodniška pot, dolga 270 kilometrov, razdeljena na 16 etap, dolgih med 17 in 20 kilometri. Prva naj bi se začela v Kranjski Gori, vendar se na pot lahko odpravimo kjer koli, kadar koli in popolnoma v skladu z lastnimi (z)možnostmi.

Kolesarski turizem je še premalo izkoriščen potencial

Na izhodišče, v Kranjsko Goro, sva s prijateljico prispeli z vlakoma in avtobusom dan »prej«. Z izposojenima kolesoma sva imeli čas obiskati še Zelence (ki so pravzaprav del »zadnje« etape) in Planico, peš pa sva jo mahnili še do Doma v Tamarju.

Julianino pot sva začeli naslednji dan, na julijsko soboto po sončnem vzhodu. Do naslednje sobote sva prehodili približno 125 kilometrov. S cilja v Bohinjski Bistrici pa spet na vlak, ki pripelje iz Sežane oziroma iz predora med Podbrdom in Bohinjsko Bistrico, domov v Ilirsko Bistrico. Kljub zamudi že na začetku nama je uspelo uloviti oba nadaljnja, mednarodna vlaka v Jesenicah in Ljubljani. Lepo je, če se nikamor ne mudi, in lepo je sedeti na vlakih, zlasti mednarodnih, na katerih te dni mrgoli ljudi z različnih koncev sveta, in skozi okno opazovati spreminjanje pokrajine in s kančkom privoščljivosti kolone vozil na avtocestah.

J in A, Julijske Alpe v znaku Julijane, pot pa večinoma označujejo rumeni smerniki z Julijaninim znakom. FOTO: Dragica Jaksetič

Z veličastnim pogledom na vršace

»Na pohodniški poti Juliana Trail ne boste osvojili nobenega gorskega vrha. Osrčje Julijskih Alp z visokimi vrhovi in strmo zarezanimi dolinami je le veduta v naših pogledih s poti, ki obkroža našo največjo gorsko skupino in Triglavski narodni park. Juliana Trail išče drugačne junake – z duhovnim napredovanjem in ne višinskim,« so avtorji poti zapisali v malem vodniku z osnovnimi informacijami (in prostorčki za žige), ki ga je mogoče naročiti prek spletne strani ali kupiti v večjih info centrih na območju poti. Še veliko več – tudi interaktivnih – podatkov pa ponuja aplikacija Juliana Trail. Pot ima sicer tudi kolesarsko različico.

Osrednjim 16 etapam krožne daljinske pohodniške poti so dodani odseki, ki krožni del povezujejo z Novo Gorico čez Kanalski Kolovrat in Brda. Etape so različno dolge, povprečno med 17 in 20 kilometri. Prva se začne v Kranjski Gori, od koder se pot proti vzhodu trikrat dvigne v hribovje vznožja Karavank, iz Kranjske Gore na Srednji Vrh, iz Mojstrane in Dovjega pod Golico in nato na Sankaško kočo oziroma cerkev sv. Petra nad Begunjami. Od tod vodi do Radovljice, kjer se obrne proti zahodu do Bleda, čez Pokljuko v Bohinj. Tam po starih poteh premaga hriboviti hrbet, ki ločuje Bohinj in Baško grapo, po kateri vodi do Mosta na Soči in od tam proti Bovcu, skozi Log pod Mangartom in čez Predel na italijansko stran. Prek Trbiža in Rateč se v Kranjski Gori krog sklene.

Prvi žig v Srednjem Vrhu. Z Juliane se ne vzpneš na noben vrh, občuduješ pa številne. FOTO: Dragica Jaksetič

Etape sva prehodili, kot so načrtovane v vodniku, a zdaj veva, da bi lahko bili bolj zahtevni in kak dan prehodili več, vendar nama ni bilo do hitenja, pa tudi mesta prenočevanja nisva hoteli prepustiti naključju. V krajih, kjer se etapa konča, sva si vnaprej rezervirali prenočišče v hostlih, apartmajih, gostilnah. Če sva prezgodaj prispeli na cilj, sva si najeli kolesi ali pa pešpot nadaljevali v okolici, v Mojstrani na primer do Slovenskega planinskega muzeja, turo, ki bi se končala v Jesenicah (zaradi zasedenih postelj v tem mestu sva si izbrali prenočišče še pred ciljem, na Planini pod Golico), sva si podaljšali za vzpon do Koče pod Golico.

Gorski utrip, jeklena volja

V nahrbtniku sva imeli vodo in nekaj hrane, zlasti po prihodu na etapni cilj pa sva v gostilnah ali kmečkih turizmih preizkušali gorenjske posebnosti, na primer ajdove krape z ocvirki. Julijana, vsaj ta, »najina«, je potrdila napovedi v vodniku: izogiba se vrhovom, a jih je videti od vsepovsod, Triglav na primer. Z živo zelenih hribovskih trat (midve sva namreč prispeli s presušenih, porjavelih primorskih travnikov) sva bili deležni razgledov na gorske vrhove, reke in jezera.

Ustavljali sva se pri lepih hribovskih domačijah, romali skozi pokljuške gozdne katedrale, si hladili noge v potokih, vaških napajalnikih, v Blejskem in Bohinjskem jezeru (čeprav voda nikjer ni bila res mrzla), občudovali žuželke na cvetočih travnikih ... Spoznali sva tudi nekaj zanimivih ljudi. Gospod Tarman naju je s Planine pod Golico peljal razkazat Jesenice, po vrnitvi pa še na izhodišče za vzpon do koče pod Golico. Pod cerkvijo sv. Petra nad Begunjami sva srečali verjetno kar legendarno Milko Močnik Gorjakovo, ta nama je brala svoje pesmi. Na pokljuški planini Zajavornik sva bili deležni vsega, kar planini pritiče: najprej enega »kratkega«, nato pa kislega mleko in ajdovih žgancev, ki sva se jih prav tam, po zgledu gospe, ki nama jih je pripravljala, navadili skuhati tudi sami. Na planini Spodnji Goreljek je lastnica stanu, v katerem sva prenočili, razložila, kako so planine, pašne skupnosti, delovale včasih in kako se lastniki organizirajo danes. Zvečer je deževalo in prebujajoče se pokljuško jutro naslednjega dne je bilo čarobno.

Sv. Peter, očarljiva razgledna točka na koncu etape Jesenice–Begunje FOTO: Dragica Jaksetič

Seveda sva včasih tudi »pregorevali«, od sonca ali od utrudljive hoje po asfaltu. Na primer na kolesarski stezi med Martuljkom in Mojstrano. Tavali sva tudi na ravninski poti med Begunjami in Radovljico, a sva bili nagrajeni z lepotami tega mesta: z vso dediščino mestnega jedra pa obrtniškimi trgovinicami in bogato založenim turističnoinformacijskim centrom.

Čeprav nisva imeli veliko časa za raziskovanje Jesenic, sva v zgodnjem jutru, še preden so začele obratovati najzgodnejše gostilne, zaznali svežega duha nekdanjih proletarskih, železarskih Jesenic. Urejeno Staro Savo, na primer. Na prebujajočem se vrtu Restavracije Kazina so nama prijazno »posodili« mizo in stole za zajtrk iz nahrbtnika in nama skuhali kavo. Razveselila naju je še ena »malenkost«, papirnati prtiček z napisom Delavska malca in odličnim geslom v jeseniškem znaku: Gorski utrip, jeklena volja.

Nenadejano srečanje z arhitekturnim biserom Jožeta Plečnika, kapelico Jožamurko v Begunjah FOTO: Dragica Jaksetič

Vso pot naju je spremljal tudi Jože Plečnik s vojimi deli. Ko sva prihajali v Begunje, sem se spomnila na članek iz Dela o tamkajšnji propadajoči Plečnikovi kapelici in čez nekaj korakov – kapelica pred mano! Občudovali sva tudi Plečnikov spomenik padlim v Zgornjih Gorjah. Obiskali sva rojstni hiši Matije Čopa, Frana Saleškega Finžgarja (izmuznila se nama je hiša Janeza Jalna), si ogledali Janšev čebelnjak oziroma panjske končnice. Le Avsenikov muzej je zaprt sameval ...

Kaj je to biotska pestrost? Pet žuželk na enem cvetu! FOTO: Dragica Jaksetič

Še tri etape?

Za spomin imava zdaj vsaka svojo »Juliana« majčko, kupčka razglednic z motivi z Juliane, ki jih tu in tam v kaki koči, info točki najdeš. Za tiste, ki so jim žigi v knjižici pomembni, pa priporočilo: vzemite s seboj blazinico za žigosanje. Midve sva bili brez, in tako si je sopotnica žige mazala s svojim svinčnikom za oči. No, že tretji dan ga za osnovni namen sploh ni več potrebovala. Prvih sedem etap sva končali prijetno utrujeni, s pogledom, iščočim pot, ki vodi na drugo stran hrbta bohinjskih gora in z mamljivo idejo: ali ne bi že kar takoj podaljšali še za tri etape do Mosta na Soči?

Nagrada po skoraj končani poti: ne peš, pač pa s kolesom do osvežitve v Bohinjskem jezeru. FOTO: Dragica Jaksetič