Zlati zaklad: prepovedan, redek, skrivnosten

Je »otok« rumenega sleča, omamno dišečega, je. Daleč v neznanem gozdu … Naravnih sovražnikov nima, razen tistega na – dveh nogah, ki ga privlači vse, kar je prepovedano, redko in skrivnostno. V pontski azaleji, kot še rečejo rumenemu sleču, je združeno vse troje. V teh dneh so njegovi grmi v najlepšem razcvetu. V Sloveniji ga v naravi najdemo le na treh večjih rastiščih, ki se vsa raztezajo južno od Save, pa vse do vznožja Gorjancev.

Največje območje razširjenosti rumenega sleča je tisoč kilometrov stran – to je Pontsko hribovje v Mali Aziji; od tod tudi drugo ime zanj - pontska azaleja. Glede na oddaljenost slovenskih rastišč je rumeni sleč naša samonikla domorodna vrsta, ostanek predledenodobne flore, ki pa smo jo odkrili zelo pozno. Leta 1954 ga je na Gorjancih našel Miha Ogorevc, nekdanji direktor Arboretuma. Da rastlina na naših rastiščih semeni, je eden od dokazov njene avtohtonosti. Velja za ogroženo vrsto, zavarovan pa je že od leta 1976. To pomeni, da ga je prepovedano trgati, ruvati, odnašati ali celo tržiti. A to ne ustavi »ljubiteljev« lepega – ne v primeru rumenega sleča ne v primeru drugih zaščitenih vrst. Kot da so kazniva dejanja te vrste narodni šport. Ki ni poceni, če takega »rekreativca« zasačijo. Običajno ga odkrijejo domačini. Kazen je denarna - več tisoč evrov – in za najhujše poškodovanje naravnih vrednot tudi zaporna.

Ne kradimo naravi!

Tanja Kosar, vodja celjske območne enote zavoda za varstvo narave, ne more skriti razočaranja, ker je na nahajališču velikonočnic na Boču letos izginilo devet osebkov: »V tako majhni populaciji, ki se je tam ohranila, to pomeni kar dvajset odstotkov populacije.« Tudi sleč so že odnašali »Ljudje mislijo, da bo uspeval na njihovem vrtu. A sleč uspeva na zelo specifični podlagi, ljubi kislo prst, in potrebuje točno določeno razmerje med soncem in senco, zato težko uspeva drugje.« Rumeni sleč raste tudi v senci, a cvetov v njej ne tvori. Da cveti, potrebuje svetlobo.

Naj fotografija zadošča, a tudi z njo previdno

»V preteklosti smo bolj tolerirali nabiralce, a nabiranje se je žal razmahnilo in vsak bi imel na svojem vrtu vse, mi pa moramo v teh primerih razmišljati, kako rastišča zavarovati z ograjami, s kamerami, kako regulirati obisk, a ob tem, vemo, vsi skočijo v zrak ….,« pravi Mateja Kocjan z zavoda za varstvo narave. Zato naj velja: fotografija je dovolj. Čeprav … Včasih je tudi fotografija preveč. Kajti če hoče človek ovekovečiti najlepši cvet, jih potepta še nekaj zraven. »Ljudi je treba ozavestiti, naj bodo ponosni na takšne redkosti in naj se jih trudijo ohraniti,« polaga na srca Kosarjeva. V preteklosti so domačini dišeče zlato rumene cvetove sleča uporabljali pri obredih, z njimi so krasili vozove, jih vezali v šopke …

Rastišče v roke občine ali države

Rastišče, ki smo ga obiskali, se nahaja na zemljišču, ki si ga deli več zasebnih lastnikov. Ni veliko: meri dober hektar, a tudi z njim je treba gospodariti. Z lastniki gozda dobro sodelujejo, pravi Miloš Brinovec, vodja krajevne enote zavoda za gozdove v Sevnici, in tudi z »nabiralci« imajo v tem delu države več sreče, kot je imajo denimo z encijanom na Lovrencu. Tu ni masovnih obiskov, za to rastišče vedo po večini le domačini in ti ga želijo ohraniti. Kar pa je povezano z denarjem.

Ali kot pravi direktor republiškega zavoda za varstvo narave mag. Teo Hrvoje Oršanič: »Seveda bi bilo to rastišče smiselno odkupiti. S tem bi olajšali ustrezno upravljanje zemljišča v korist razvoja in ohranjanja azaleje in olajšali bi tudi delo lastnikom, ki imajo na teh površinah načrte bodisi s tehničnim lesom bodisi z lesom za ogrevanje.« Prva na seznamu potencialnih kupcev je občina. V primeru »našega« rastišča je to občina Sevnica, ki ne skriva ponosa, da na njenem območju raste tako atraktivna »roža«.



Da imajo pobude za odkup zemljišča že precej dolgo brado, pritrjuje tudi Tanja Kosar, ki sicer meni, da bi bilo zaradi bodočega upravljanja še bolj smiselno, da se za odkup rastišča odloči država. Pripravljene so tudi že strokovne podlage za zavarovanje nahajališča – da ga zavarujejo kot naravni spomenik. To prinaša pravila v načinu upravljanja z nahajališčem tako s stališča gozdarstva, usmerjenega turističnega obiska in ozaveščanja javnosti. Kar pa ne pomeni, zagotavlja Kosarjeva, da je nahajališče zdaj prepuščeno na milost in nemilost njegovemu edinemu »naravnemu sovražniku«: »To je naravna vrednota državnega pomena, nahajališče je umeščeno tudi v ekološko omrežje Nature 2000, torej je tudi na seznamu evropsko pomembnih vrst in je dejansko v zadostni meri pokrito s statusi, da lahko primerno, z gozdno gospodarskimi načrti, upravljamo z rastiščem.«

Pontska azaleja

»Rožo«, ki jo botaniki uvrščajo v rod rododendronov, stroka imenuje Rhododendron Iuteum, domačini pa ji rečejo azaleja. V svetu je znanih tisoč tristo vrst slečev, najbolj so razširjeni v severni Ameriki in Aziji, medtem ko v Sloveniji rastejo tri vrste: poleg rumenega še rjasti in dlakavi. Oba cvetita v rdečih odtenkih. Staro ime zanj je bilo Azalea pontica. Kosarjeva pripoveduje: »Azaleje in rododendroni so se včasih razlikovali po tem, da so azalejam odpadli listi, cvetovi niso bili tako bogati, rododendroni pa so bili zimzeleni. Botaniki so nato oba rodova združili, zdaj so vsi rododendroni.«

Na ogled tudi v Arboretumu

Tudi na sprehodu skozi Arboretum in v Botaničnem vrtu pritegnejo pozornost grmi z velikimi rumenimi cvetovi, ki privabljajo z vonjem in videzom. To so pontske azaleje oziroma rumeni sleč. V Arboretumu ga predstavljajo kot listopadni grm iz družine vresovk, ki zraste navadno več kot meter visoko. Rumeni cvetovi s petimi prašniki in enim pestičem močno dišijo. Rastlina je strupena zaradi andromedotoksina, strupen je tudi vonj, ki povzroča glavobol, in strupen je celo med. Zelo drobna semena raznaša veter. Raste v kislih tleh brez apnenca in na toplih rastiščih, pogosto na obronkih gozdov v družbi kostanja, bukve in gradna.

Pol leta »na kredit«

Slovenija sodi med države, ki ustvarjajo največji ekološki dolg. Letošnji dan okoljskega dolga bomo dosegli čez dobre tri tedne, 12. junija. Do takrat bomo porabili vse naravne vire, ki so nam na voljo, nato pa do konca leta živeli »na kredit« pri bodočih generacijah. Ali kot pravi Mateja Kocjan z zavoda za varstvo narave: »Zavedati se moramo, da bomo vse nadaljnje leto 'jemali' prostoživečim vrstam, habitatnim tipom in našim zanamcem.«



Lani je človeštvo vse naravne vire, ki jih je sposoben pridelati naš planet, zaradi pandemije covida-19 porabilo 22. avgusta. Kljub temu je do takrat porabilo toliko naravnih virov, kot da živi na 1,6 Zemlje …

Usihajoča biotska raznovrstnost

Biotska raznovrstnost, katere mednarodni dan je ravno 22. maj, je naše življenje, a žal postopoma izginja. Na odseku za biotsko raznovrstnost zavoda za varstvo narave ugotavljajo, da k ohranjanju le-te ne moremo več pristopati le z ukrepi blaženja posledic, temveč predvsem z obnavljanjem in trajnostno, ekstenzivno in sonaravno rabo naravnih virov.



Ker na tistih redkih rastiščih rumenega sleča, ki jih Slovenija premore, drugo grmičevje ta »zlati zaklad« počasi že prerašča, ta pa za to, da se pokaže v vsej svoji lepoti in vonju, potrebuje ravno pravšnjo mero zasenčenosti, so se na zavodu za naravo in zavodu za gozdove odločili za skupno akcijo, v kateri bodo »vsiljivce« odstranili oziroma jim nekoliko prirezali »krila«. Ker ravno zdaj vse cveti in gnezdi, se jih bodo lotili jeseni.