Evropska kulturna pot mora temeljiti na posebnosti, drugačnosti ter spodbujati demokratične vrednote in pravice; v tokratnem krogu so certifikate Evropskega inštituta za kulturne poti pri Svetu Evrope prejele tri od šestih, poleg zgodovinske Poti kavarn s sedežem na Kreti in evropske Poti pripovedk s sedežem v Italiji še Pot pisateljic, ki ima sedež v Sloveniji, z njo pa želijo predstaviti slovanske pisateljice z druge polovice 19. in začetka 20. stoletja. Vključenih je 14 književnic iz Hrvaške, Srbije, Črne gore, Bolgarije, Poljske in Rusije, med slovenskimi pa pisateljica Zofka Kveder ter pesnici Lili Novy in Ljubka Šorli.

Med skoraj petdesetimi evropskimi kulturnimi potmi sicer doslej ni bilo niti ene, ki bi bila posvečena ženskam, je poudarila dr. Andreja Rihter, predsednica združenja Pot pisateljic in direktorica Foruma slovanskih kultur (FSK). »Že ko se je rodila zamisel o Poti pisateljic, nam je izvršni sekretar Sveta Evrope za kulturne poti Stefano Dominioni dejal, naj vztrajamo, saj so ženske pomembne za vrednote, ki jih goji in spodbuja Svet Evrope,« je opisala začetke Poti pisateljic, ki je pred kratkim v Luksemburgu prejela certifikat Evropskega inštituta za kulturne poti.

»V Sloveniji skorajda ni spomenikov literatinjam, ki so ustvarjale na prelomu stoletja. Le Zofka Kvedrova, denimo, ima spominsko ploščo na Kolodvorski v Ljubljani, kjer je bila rojena, in kip v Loškem Potoku. Nekoliko bolje je z njenimi sodobnicami na Hrvaškem, tudi v Srbiji je nekaj spomenikov ali rojstnih hiš, vendar propadajo. V Rusiji pa so literatinje iz tega obdobja zelo prepoznane, imajo svoje muzeje, muzejske zbirke, lokacije, kjer so delovale, pa so zelo obiskane,« je povzela Rihterjeva.

(Za zdaj) štirinajst iz slovanskih držav

Zakaj so vključili prav teh štirinajst literatinj iz tega zgodovinskega obdobja? Ker so izhajali iz slovanskega sveta; k pripravi seznama so namreč pozvali članice znotraj FSK, v slovanskih državah pa so se pisateljice kot skupina pojavile šele s pomladjo narodov, v drugi polovici 19. stoletja. Njihov pomen se kaže v tem, da so s svojimi deli v časih, ko so bile ženske skorajda brez pravic, dosegle družbene spremembe. In so po besedah Rihterjeve znova aktualne, saj se pojavljajo problemi, na katere so opozarjale že pred več kot stoletjem.

»Za izhodišče smo si vzeli točke, povezane s pisateljicami in pesnicami, katerih delo je že dobro raziskano. Od znanih književnic bomo pot gotovo razširili z manj znanimi in tako tudi spodbudili raziskovanje še njihovega življenja in dela,« je povzela predsednica znanstvenega sveta združenja Pot pisateljic in profesorica na Univerzi v Novi Gorici dr. Katja Mihurko Poniž. Tako nastajajo tudi pobude za turistično ponudbo v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi.

Kot poznavalka Kvedrove je Katja Mihurko Poniž prepoznala potencial za turistični razvoj občine Loški Potok, kjer je literatinja preživela mladost in se v tamkajšnje kraje obračala tudi v svoji bogati literarni ustvarjalnosti. Njena navdušenost nad hojo in kolesarjanjem sta se ji zdeli odlično izhodišče za kolesarsko pot, poimenovano po delu Kvedrove Biciklistinja. S študenti Poslovno-tehniške fakultete in Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici so izvedli zasnovo in ocene razvojnih učinkov poti ter pripravili gradiva za izdelavo aplikacije in usmerjevalnih tabel. »Udeleženci bi si tako lahko prebrali zanimivosti o njenem življenju, še posebej v Loškem Potoku, in odlomke iz njenih del, ki so povezani s krajem. S QR-kodo bi lahko dostopali tudi do kratkih besedil, ki bodo predstavila kulturno dediščino teh krajev. Koncept je zamišljen tako, da mi prispevamo verodostojne podatke oziroma vsebino o Zofki Kveder, na občini pa se bodo odločili, ali se bodo projekta lotili,« je povedala sogovornica.

Združenje je letos organiziralo tudi literarni sprehod po Ljubljani z naslovom Krmilarice svoje usode. Po lokacijah, kjer so delovale slovenske literarne ustvarjalke, je udeležence popeljala vodnica Mateja Kregar Gliha. Med drugim so se ustavili na ljubljanski železniški postaji, kjer je pisateljica in prevajalka Marica Nadlišek Bartol po prvi svetovni vojni z družino živela v vagonu, ker niso imeli drugega prebivališča, postali na Kolodvorski ob spominski plošči na mestu, kjer je stala rojstna hiša Zofke Kveder, v Križevniški ulici pa so se spomnili pesnice Luize Pesjak. Po poti je bilo mogoče izvedeti marsikaj o ženskem izobraževanju na prelomu stoletja.

S certifikatom bo veliko lažje

Snovalke so prepričane, da bo kulturna pot spodbuda za revitalizacijo materialne in nematerialne dediščine. Za enega vzornih modelov spodbujanja kulturnega turizma v manjših krajih si med drugim jemljejo Ivanino hišo pravljic v Ogulinu na Hrvaškem, ki v mesto, kjer je bila leta 1874 rojena ena najbolj znanih hrvaških pravljičark Ivana Brlić-Mažuranić, privablja 30.000 obiskovalcev na leto, od vrtčevskih in šolskih otrok do upokojencev in strokovne javnosti, in to z različnih koncev Hrvaške.

Vrednost muzejskega obiskovalca v svetu je ocenjena na štiri evre (poleg plačane vstopnine), takšne znamenitosti oziroma program pa privabljajo drugačne obiskovalce, kot bi sicer prišli v mesto ali kraj, ali pa sploh ne bi. »Gotovo bomo potencialne partnerje s certifikatom lažje navdušili. Certifikat pomeni večjo prepoznavnost, drugačno izhodišče za črpanje evropskih sredstev, a hkrati bomo imeli tudi obvezo, saj kulturno pot vsaka tri leta na novo evalvirajo, v tem krogu dvema niso podaljšali certifikata. Obvezani smo, da pridobimo člane zunaj slovanskega sveta, kot prva se nam bo, kot kaže, pridružila Portugalska, Norveška, Avstrija in Nizozemska pa so tudi že izrazile željo za vključitev,« je še povedala Andreja Rihter.