Hotel s petimi zvezdicami za gospoda beloglavca

Med letoma 2008 in 2015 je na ravnici reke Gvadalkivir v Sevilli, glavnem mestu verjetno najbolj znane španske pokrajine Andaluzije, zrasel 180,5 metra visok, rahlo elipsast stolp s 40 nadstropji. Vrhunski dosežek najsodobnejše gradbene tehnike, oblečen v nekakšno mrežo in pogosto ponoči pisano osvetljen s fluorescentnimi hulahup obroči, je hkrati primer trajnostne gradnje ter najvišja zgradba v Andaluziji. Pa sedma najvišja v Španiji.

Ko so v počastitev stoletnice francoske revolucije leta 1889 v Parizu pripravili veliko svetovno razstavo in začeli 1887. postavljati Eifflov stolp, so bili Parižani tako pretreseni nad »železno spako«, ki je kazila elegantno enotnost zvezdastih okrožij prestolnice, da so z velikim zadovoljstvom čakali, kdaj bodo to čudo porušili. Tako je bilo načrtovano. A stolp še vedno stoji – in kaj bi bil Pariz brez njega?

Podoben premislek se vsiljuje pri Torre Sevilla. Ni preveč »nešpanski«? Ne kvari po nepotrebnem idilične, rahlo arabske arhitekturne enotnosti, tako ljube turistom z vsega sveta? Njegov »oče«, argentinsko-ameriški arhitekt Cesar Pelli, je zapustil ta svet komaj štiri leta po njegovem slovesnem odprtju in mnogi impozantnemu stolpu še vedno pravijo Torre Pelli.

Investitorica, največja zasebna banka Španije Caixa Bank, se za svoj reprezentančni poslovno-nakupovalni, kulturni in hotelski objekt, ljudsko poimenovan Svetilnik, seveda ni zadovoljila s komerkoli: Pelli je dobitnik vrste svetovnih nagrad za visoke gradnje pa Pritzkerjeve, zveza ameriških arhitektov ga je izbrala za enega od desetih najbolj vplivnih ameriških arhitektov modernega sveta, je dobitnik prestižne nagrade za življenjsko delo, njegov biro Pelli, Clarke & Partnerji pa je podpisan pod mastodonte, kot so Gran Torre Santiago v Santiagu de Chille, Torre Mítikah v Ciudadu de Mexico, Petronas Towers v Kuala Lumpurju, Salesforce v San Franciscu in Svetovno finančno središče na Manhattnu (tisto, ki še stoji).

Kaj bomo s tem dimnikom?

Sevillanos in sevillanas, kot prebivalci Seville imenujejo sami sebe, so z avtentičnim odporom opazovali rastoči »rajfnk«, ki v smeri poetične reke Gvadalkivir kvari romantični pogled na modro nebo in vrhove palm.

Lokacija je fantastična, saj brezkompromisno sporoča, da se bomo morali ob stari patini navaditi spoštovati tudi izstopajoče novosti: iz Magellanovega parka, polnega otroških igrišč in zanimivega rastlinja, se stolp dviguje na sredi med pravim Gvadalkivirjem, drugo največjo reko Španije – in od Seville do Cadiškega zaliva tudi edino plovno – ter njenim mestnim kanalom istega imena, pa med Isolo de la Cartuja, kjer je bila leta 1928 tehnološko pomembna svetovna razstava in je tam še danes središče vodilnih podjetij tehnološkega razvoja; ter na drugem koncu, a pravzaprav tudi blizu, najbolj tradicionalno mestno četrtjo Triana, v ploščicah in patiih sočnih španskih barv in s stavbami, zaznamovanimi z eksotično arabsko arhitekturo.

Le deset minut hitrega koraka je tudi do središča mesta s kraljevo palačo Al Casar in ikonično katedralo Giralda – njen zvonik meri zgolj 104 metre v višino in bilo je nemalo uradnih prerekanj, ali ga sme Torre Sevilla (180 metrov) preseči. Veličastna Giralda, nastala iz prvotne mošeje iz časov, ko je tod cvetela arabska civilizacija, je namreč zaradi enkratnega spoja arabskega in krščanskega na seznamu svetovne kulturne dediščine. Pa ne le zato, ker v njej počivajo posmrtni ostanki Krištofa Kolumba, kar je zdaj menda neizpodbitno potrjeno.

V Torre Sevilla so pritlična nadstropja namenjena nakupovalcem, pogled z razgledne terase pa pokaže, da je streha nakupovalnega središča s pravim ekološkim posluhom vsa posajena z rastlinjem. Kar se bo zlasti obrestovalo, ko bo znova izbruhnilo poletnih 45 stopinj. Vsa nadstropja navzgor do 19. pripadajo tehnično kar najbolj izpopolnjenim pisarnam tehnoloških podjetij, od tod do 37. pa lahko bivate v hotelu s petimi zvezdicami iz znamenite verige Eurostar, ki ima samo v Sevilli že osem hotelov, po Andaluziji pa kar 36.

Sevillčani so se počasi navadili hoditi na koktajle na okusno opremljeno teraso v 38. nadstropju »rajfnka« in z nje uživati v neverjetnem letalskem pogledu po vsej Sevilli. Je sicer treba odšteti vstopnino, a se že izkušnja s hitrim dvigalom izplača. Zvečer je vstopnina za starejše od 16 let 16 evrov, a je prišteta tudi pijača. Izbira se razteza od običajnega mojita prek bloody mary pa do hišne hotelske specialitete eurostars sling. Petnajst hotelskih salonov je razporejenih, za vsak okus nekaj, med 19. in 37. nadstropjem, restavracija pa ima prisrčno ime Škrat, kar po nepotrebnem prikriva resnične kulinarične mojstrovine škratov v kuhinji.

Ne le da tam lahko naročite poleg megalomanskih kongresnih srečanj tudi vsakršna poslovna in družinska praznovanja, še barve, v katerih se bo takrat prižigal stolp, lahko izberete sami, kot vam srce poželi.

Kdo se mu bo upal dovolj približati?

Nekega popoldneva pred prazniki pa ni bilo več mogoče na teraso. Njen najbolj atraktivni del je bil zaklenjen in varovan. Še dobro, da ni bila najbolj privlačna ura za obiske. Slišal si vprašanja in komentarje v vsaj desetih jezikih in telefoni so fotografirali kot za stavo. Hotelsko osebje je z orokavičenimi prsti kazalo nekam v notranjost.

Sprva prestrašeno, potem pa vedno bolj gospodovalno jo je namreč zavzel mogočen jastreb z belo glavo in ogromnim kljunom. Očitno ga je v slabem vremenu, ki se je ravno začenjalo, nenaden močan sunek nočnega vetra med letom potisnil skozi vrhnje mreže zadnjih dveh nadstropij stolpa in ga spustil na hotelsko teraso. In ker ogromna, težka ptica naravno leti le vodoravno ali navzdol, se z ograjene terase ni zmogla ob mreži dvigniti dve nadstropji navzgor k izhodu na svobodo. Prav s tem dosežkom, krožno zasteklitvijo razgledne terase, izvedeno v rekordnih štirih mesecih, kar naj bi obiskovalcem omogočalo posedanje in razgledovanje s terase tudi v dežju in vetru, se je le nekaj dni prej pred kamerami pohvalil biro znanega Joséja Luisa Rodrigueza Gila. In zaščitna ograja, namenjena uživanju gostov, je iz jastreba naredila ujetnika, ki mu več dolgih ur nihče ni znal pomagati.

Usoda se rada poigra. Kakšna atrakcija. Kako mogočnega ptiča z belo glavo in dolgim belim vratom, ostrim ukrivljenim kljunom in kraljevskim pernatim ogrinjalom dvigniti do vrha mreže, da bo lahko odletel na svobodo? Kdo se mu bo upal dovolj približati?

Po več kot desetih urah klicanja ornitološkega društva, ki ni premoglo dovolj velike kletke, je problem na koncu rešilo 16 gasilcev v spremstvu policije, ki so povsem zmedenega ptiča rokohitrsko in brez uspavalnih injekcij spravili v ogromno kletko ter ga v pritličju, polnem radovednih nakupovalcev, predali predstavnikom združenja za varstvo ogroženih ptic; ti pa so ga odpeljali nekam proti izviru reke Gvadalkivir, domov na svobodo. V ta hotel se zagotovo ne bo več vrnil, pa naj ga še tako hvalijo.