Ko sta Milan in Žuža Brence pred 35 leti začela prodajati sir na ljubljanski tržnici, se še ni govorilo o lokalnem, domačem, eko ali bio, kakor se danes, ampak je bilo potrošniku iz mesta celo bolj domače tisto, kar je bilo industrijsko. Danes tako o začetkih svojih staršev pripoveduje Katarina, zdaj že Uršič, a iz družine Brence, ki stoji za kmetijo Pustotnik v Poljanski dolini. V slednji je sicer več sirarjev, a le ena sirnica.

Poljanska dolina se rada kiti z Ivanom Tavčarjem in dvorcem Visoko, kjer je imel ta znani slovenski pisatelj in politik svojo poletno rezidenco, zlasti pa z njegovim delom Cvetje v jeseni. Zato je tako rekoč nemogoče obiskati te kraje, ne da bi naleteli na Presečnikovo Meto in Janeza – vsaj v projekciji na dvorcu Visoko ali v pogovoru z domačini, če že ne v živo, ko se v ta literarna in filmska junaka spremenita Lucija Kavčič in Janez Čadež, prva tako zverzirano in spretno, da se ji čudi celo Milena Zupančič, ki je zaigrala Meto v filmu Matjaža Klopčiča, prvič predvajanem pred skoraj 50 leti.

Še posebej velika verjetnost, da srečamo lika iz povesti Cvetje v jeseni, je v letošnjem letu, ki ga je ministrstvo za kulturo ob stoti obletnici smrti pisatelja, tudi rojenega v Poljanski dolini, razglasila za Tavčarjevo. In po dolini rad popelje kar župan občine Gorenja vas-Poljane Milan Čadež, pobudnik Tavčarjevega leta in gonilna sila prenove dvorca Visoko. Ta je bil leta 2017, prav ob stoletnici izida omenjene povesti, razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Med imeni, ki jih radi omenijo v dolini pod Blegošem, je tudi priimek znamenite rodbine slikarjev Šubic, katerih dom so preoblikovali v muzej. V drugi polovici 19. stoletja je Štefan Šubic, oče slikarjev Janeza in Jurija, tam vodil eno najpomembnejših podobarskih delavnic tistega časa. V hiši zdaj goste sprejema vodnik Boris Oblak, sicer karikaturist, ki ne odstre le drobcev iz zgodovine družine, ampak popelje skozi veščine likovne, podobarske, rezbarske umetnosti in naposled umetnosti karikature. In ko smo že v Poljanah, seveda omeni še smučarsko skakalko in svetovno rekorderko Emo Klinec, ki je tam doma.

Tristoletna zgodovina

Nedaleč stran, v Gorenji vasi, je eden osrednjih priimkov Pustotnik, čeprav se tam že lep čas pišejo Brence. Pred goste na kmetiji v imenu družine pogosto stopi Katarina, ena izmed štirih otrok Žuže in Milana Brenceta, ki nikakor še nista sivi eminenci, a je iz pripovedovanja njune hčerke, ki se v družinskem podjetju med drugim ukvarja s turističnimi predstavitvami kmetije in sirarne, mogoče sklepati, da se raje držita v ozadju in počasi prepuščata posel otrokom. Nikolaj je že prevzel kmetijo, njegova žena Ana prevzema vodenje sirarne, hčerki Katarina in Elizabeta sta prav tako vpeti v družinsko podjetje, sin Benjamin pa živi v tujini.

V Poljanski dolini je sicer po besedah Katarine Uršič pet ali šest kmetij, ki se ukvarjajo s predelavo mleka in izdelavo mlečnih izdelkov. Pustotnikova hiša vzbudi pozornost že po tem, da si je pred desetletjem nadela ime sirnica. Zasluge za to nosi Žuža Brence, ki je po rodu Madžarka in je živela v Prekmurju, dokler je ni ljubezen pripeljala v Poljansko dolino. Kot ljubiteljica zgodovine je začela raziskovati preteklost krajev, v katere se je preselila, in veliko časa preživela na gradu v Škofji Loki. »Tako je med drugim odkrila stare urbarje, v katerih piše, da je bilo že v času freisinških škofov v Poljanski dolini pet kmetij, ki so dajatve plačevale v sirih. Take kmetije so v urbarjih zapisovali kot sirnice,« je povedala Katarina Uršič, torej podobno, kot je tudi danes.

Pustotnikova kmetija sicer obstaja v Gorenji vasi od 18. stoletja in potemtakem piše že tristoletno zgodovino. Milan Brence, tudi zagrizen smučar, ki je kot študent živinoreje mlada leta preživljal v Ljubljani, jo je prevzel pred dobrimi 35 leti. Kot je mogoče prebrati v življenjepisu na spletni strani, je ob tem, ko se je aktivno vključeval med Mlade zadružnike, že kazalo, da bo svojo pot nadaljeval v kmetijski politiki, a se je vrnil v Poljansko dolino in skupaj z Žužo prevzel vodenje domače kmetije (za politiko menda pravi, da mu ni žal, ker jo je pustil za sabo, ne moremo pa tega prebrati za motociklizem, ki je njegova velika strast).

Takrat razmere za kmetovanje niso bile ravno idealne in hitro sta ugotovila, da se bosta samo s tem težko preživljala. Vendar nista šla po običajni poti in kmetovanja prepletla z zaposlitvijo, ampak sta se odločila za sirarstvo. Žuža je šla v šolo za planšarsko sirarko v Švici in to svoje znanje začela prenašati v predelavo mleka na domači kmetiji, kmalu sta odprla prodajalno na glavni ljubljanski tržnici, kamor sta vsako soboto, sprva v izposojenem spačku, vozila svoje sire. Tam sta izdelke hitro prodala, saj ponudbe majhnih zasebnih sirarjev takrat tako rekoč ni bilo, je dejala Katarina, njen oče pa bi k temu dodal, da sta, če sta hotela sire prodati, morala ljudi naučiti, kako jih jesti. Oče sicer ni le rojen prodajalec, predvsem je večni entuziast, ga je še opisala hčerka: »Ima velike ideje. Če njega vprašate, je vse mogoče, če človek v nekaj verjame.«

Vsako soboto na tržnico

Bistveno več težav kot s prodajo sta imela z nabavo strojev in opreme, tako da sta v duhu takratnega časa kdaj kaj »prešvercala«. »Tudi zakonodaja ni predvidevala takšnih majhnih obratov. Imela sta torej kup izzivov, ki danes niso več aktualni, ukvarjamo pa se s številnimi drugimi,« je dejala Katarina Uršič.

Nosilca dejavnosti sta priložnost prepoznala tudi v pridelavi ovčjega in kozjega mleka; k vzreji drobnice sta pritegnila nekaj kmetij, ki so postale partnerske. Trenutno sodelujejo s petimi, na matični pa vzrejajo le krave, trenutno imajo okoli sto živali, od tega 65 molznic. Kaj terja skrb zanje, je vodnica ponazorila z dvema pomenljivima podatkoma: krave dajo v povprečju na dan po 27 litrov mleka in porabijo po 100 litrov vode.

Kmetija, na kateri z družinskimi člani vred dela okoli 20 ljudi, je sicer ena redkih v Evropi, ki predeluje tri vrste mleka in iz njih od 50 do 60 izdelkov. Pritegniti znajo tudi s kakšnim domiselnim imenom, kot sta Kozobrin (in tudi Kosobrin) ter Kozovč; slednji je dobil srebrni medalji na svetovnem ocenjevanju sirov. Teh ne bi bilo, če si ob prijavi hčerka ne bi mislila, saj nimamo kaj izgubiti. Starši so bili namreč prepričani, da se s konkurenco, v kateri so sloviti francoski siri, ne morejo kosati.

A medalje, degustacije in lepe turistične zgodbe gor ali dol – eno ostaja za člane družine enako. Še vedno vsako soboto vstanejo ob štirih zjutraj, naložijo blago in se odpravijo na tržnico. Že dolgo ne več samo na eno, temveč se razkropijo tako rekoč po vsej državi.