V nadaljevanju preberite: 

Prostrana mestna ploščad. Praz­na je in deluje pusto, a nekaj mora biti na njej, da se otroci brž zapodijo proti svetlemu tlaku in začnejo razposajeno poskakovati. Tudi odraslega človeka, ki se je pravkar izvil iz bližnje uličice, precej živčne v prihajanju in odhajanju turistov, prime, da bi iztegnil roke in se nekajkrat zavrtel. Svoboda ima odročene roke, sploh če je lučaj stran morje. Kako sprevržen pogled, se najbrž zgraža zgodovina, na tem trgu so vendar nekoč preprodajali črne sužnje, na njem se je trlo nesvobodnih nesrečnikov.

Lagos v Algarvu na jugu Portugalske je cvetoče turistično mesto z znano marino in kot magnet privlačna destinacija, tradicionalno sploh za britanske počitnikarje, a nič manj za vse druge. Z obilo sončnih dni tudi pozno jeseni in pozimi ne priteguje le na plaže in h gastronomskim užitkom, ampak se odpira kot gosto popisana čitanka preteklosti: portugalskega in tako tudi evropskega odkrivanja sveta. Kdor se danes sredi odprte ploščadi, kjer so pred davnimi stoletji trgovci mešetarili s črnimi sužnji, postavi pred kip princa Henrika Pomorščaka – tamkaj je od leta 1960, ko so praznovali 500. obletnico njegove smrti –, ga vase posrkajo prastare zgodbe o človeštvu. Strašno radovedno je, zato pa je obplulo svet. Tudi strašljivo okrutno je, zato pa je domislilo suženjstvo. A učljivo je prav tako, celo lepših čustev se je priprav­ljeno priučiti, zato se suženjstva, duhovnega prav tako, zlagoma vendarle osvobajamo ...; ne pa tudi osvobodimo.