Tradicionalni travniški sadovnjaki po Sloveniji še naprej izginjajo

Jože Kozole z Vetrnika na Kozjanskem je lansko leto postal dvanajsti Carjevič in, čeprav mu ta naziv ne prinaša ničesar materialnega, je zelo ponosen nanj. V Kozjanskem parku namreč že od leta 2009 vsako leto izberejo najskrbnejšega lastnika travniškega sadovnjaka, ki ga v navezavi na staro sorto jabolk posrečeno imenujejo ne za carja, ampak za Carjeviča za tisto leto. In to na Kozjanskem pomeni čast in priznanje za zavezanost tradiciji in naravi.



Na Jožetovi hribovski domačiji na približno sedemsto metrih nadmorske višine se že nekaj generacij ukvarjajo predvsem z živinorejo in sadjarstvom, ker pogojev za kakšno drugo kmetijsko dejavnost tu ni. In še pri sadju je pri njih tako, da uspevajo samo določene vrste sadnega drevja, ki dozorevajo veliko pozneje kot v dolini. Tudi zato je Jože poletno sorto hrušk junijska lepotica v svojem sadovnjaku preimenoval v avgustovsko lepotico. A stare visokodebelne travniške sadovnjake v okolici domačije vendarle ohranja, vzdržuje tudi do sto let stara drevesa, namesto propadlih zasaja nova, prav tako visokodebelna, ker se zaveda, da s tem poleg nekaj zaslužka s sadjem predvsem pomaga ohranjati naravno ravnovesje in življenjski prostor za številne, tudi ogrožene živalske vrste.
 

Razvijali so se že od 17. stoletja

Travniški sadovnjaki, ki so se po Evropi začeli razvijati v sedemnajstem stoletju, sicer niso nastali zaradi okoljevarstvenih potreb, ampak iz čisto praktičnih, preživetvenih: postali so pomemben dopolnilni prehranski vir takrat pretežno samooskrbnih kmetij, na strmih legah so zemljišča varovali pred plazenjem in z njimi so bile bolje izkoriščene slabše površine, na katerih ni bilo mogoče pridelovati poljščin. Posebne oskrbe niso potrebovali, občasno je bilo treba drevje obrezati, gnojila pa je takšne sadovnjake živina, ki se je pasla v njih. Zato je okrog vsake tradicionalne domačije bil tak sadovnjak in tako je bilo vse do druge polovice prejšnjega stoletja, ko se je začelo razvijati intenzivno, v velike pridelke usmerjeno plantažno sadjarstvo. Takrat so travniški sadovnjaki začeli izgubljati pomen, uveljavljale so se novejše ameriške sorte jabolk, ki so zahtevale intenzivnejšo oskrbo in so bile tržno bolj zanimive.



Mlajšim kmetom so od takrat travniški sadovnjaki predstavljali predvsem oviro, saj je bilo med drevjem težko kositi s kmetijsko mehanizacijo, pridelki pa so bili majhni in nestalni. Zato so stara drevesa in celi sadovnjaki začeli izginjati in se umikati sodobnemu intenzivnemu kmetovanju.
 

Napredek ni dober za vse

A kmalu se je izkazalo, da napredek ni vedno in na vseh področjih dober: po desetletjih izginjanja tradicionalnih sadovnjakov so skupaj z njimi začele izginjati tudi nekatere živalske vrste, ki so prej imele svoje mesto v prehranjevalni verigi, in naravno ravnovesje se je začelo rušiti. To pa je imelo slabe posledice tudi na intenzivno kmetijstvo, ker so začeli izginjati opraševalci, z izginjanjem plenilcev pa so se namnožili škodljivci. Z izginjanjem travniških sadovnjakov se je poleg tega začela spreminjati in izginjati tudi tradicionalna kulturna krajina, ki so jo vedno bolj izpodrivale velike, enolične površine intenzivnih sadovnjakov, travnikov ali polj.

Plat zvona so med prvimi že pred skoraj tremi desetletji začeli biti prav v Kozjanskem parku, kjer so začeli načrtno osveščati lastnike še obstoječih travniških sadovnjakov, jih spodbujati k njihovemu ohranjanju in obnovi, jim nuditi strokovno pomoč pri obrezovanju in skrbi za drevje, zagotavljati sadike in iskati možnosti zaslužka tudi s sadjem iz teh, po sodobnih merilih negospodarnih sadovnjakov. Iz njihovih prizadevanj se je rodila vsakoletna sedaj že tradicionalna prireditev Kozjansko jabolko, že omenjen izbor najskrbnejšega lastnika travniškega sadovnjaka, postavitev kolekcijskega sadovnjaka in še marsikaj. In če se te dni peljete po Kozjanskem, so rezultati njihovega dela dobro vidni: pokrajina je povsod okrašena s cvetočim visokodebelnim sadnim drevjem in spomladansko čudovita.

​Pa tudi rezultati, ki jih ni videti na zunaj, so spodbudni: lani so po besedah Mojce Kunst iz Kozjanskega parka po desetih letih opravili popis ptic v sadovnjakih in ugotovili, da se je število več vrst ptic povečalo, kar pomeni, da se naravno ravnovesje ohranja in izboljšuje.
 

Veliko prizadevanj za ohranjanje travniških sadovnjakov

​Kozjanski park pa še zdaleč ni edina slovenska ustanova, ki si prizadeva za ohranjanje travniških sadovnjakov. V krajinskem parku Goričko so tako od lanske jeseni pa do sedaj v sklopu projekta Gorička krajina v 54 krajih zasadili tisoč dvesto sadik tradicionalnih visokodebelnih sadnih sort, tako da je svoj mali novi travniški sadovnjak dobila vsaka druga vas na območju parka. Poleg tega so v tem mesecu na posebno zanimivih mestih po vsem Goričkem posamično zasadili po dvajset sadik skorša in hruške, ki bodo čez leta postale lepa »dekoracija« tradicionalne krajine. Že pred tem so v projektu Upkač (smrdokavra) obnavljali manjše kmečke travniške sadovnjake, zasadili svojega, kupili mobilno predelovalnico jabolk ...



Travniške sadovnjake obnavljajo in na novo zasajajo tudi na območju Haloz, Kuma in Gorjancev. V projektu Life to Grasslands so tako obrezali 770 starih dreves in zasadili 3500 visokodebelnih sadik, po vsej Sloveniji ohranjanje tradicionalnih sadovnjakov spodbuja Zveza sadjarskih društev Slovenije, poseben projekt na to temo izvaja tudi Biotehniška fakulteta v Ljubljani s partnerji, Kmetijski inštitut Slovenije je skupaj z ekološko kmetijo Pr' Matet postavil sadjarski muzej, na Primorskem se več partnerjev ukvarja s proučevanjem visokodebelnih pašnih sadovnjakov kot nove kmetijske prakse, Center biotehnike in turizma Grm v Novem mestu je razvil nov izdelek, sadni prigrizek iz sadja iz travniških sadovnjakov, svoje pa k ohranjanju tradicionalnih sadovnjakov in krajine prispevajo tudi kartuzija Pleterje, kmetijsko svetovalna služba in drugi. In vsi ti so se pridružili avstrijski pobudi za obeležitev dneva travniških sadovnjakov, ki ga po Evropi prvič praznujejo prav danes.



Vsi sodelujoči poudarjajo, da sicer gospodarsko nezanimivi travniški sadovnjaki veliko prispevajo k videzu kulturne krajine in s tem k turistični privlačnosti območij s takšnimi sadovnjaki, ponujajo možnosti razvoja novih vsebin doživljajskega turizma, pomagajo pri ohranjanju biotske pestrosti in pri ohranjanju genetskega materiala.