Od dečka s solzicami v globačo Pekel

Pri Pobiču s solzicami, bronastem kipu akademskega slikarja Stojana Batiča, ki stoji v centru Kotelj in pogleduje proti Preškemu vrhu, se ob vznožju Uršlje gore začne priljubljena pohodna pot, poimenovana po pisatelju Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu in njegovih bratih.

Daljša Vorančeva pot, ki terja okoli pet ur hoda, ima enajst postaj, krajša, ki jo je mogoče prehoditi v treh urah, pa dve manj. Od Pobiča s solzicami pot najprej vodi do Rimskega vrelca, že dolgo zapuščenega turističnega bisera pod Uršljo goro, kamor ljudje, pa ne le domačini, še vedno prihajajo zaradi izvira hotuljske slatine. Dostop do izvira mineralne vode bo ostal za domačine brezplačen tudi po tem, ko bo občina Rimski vrelec prodala.

Ravenski župan Tomaž Rožen s to lokacijo doslej ni imel sreče, saj jo je občina sprva prodala ruskemu imunopatologu Musi T. Abidovemu, ki pa ni uresničil načrtov za gradnjo sodobnega zdraviliškega centra, v katerega bi drli ljudje iz vse Evrope. Občina je po besedah župana pred zadnjim poskusom prodaje 17.000 kvadratnih metrov velikega zemljišča. »Vode ni malo, približno štiri litre na minuto, a teče 24 ur na dan. Tako je že sto let,« povedo na ravenski občini, kjer pa pravice za vodni vir nimajo, zato bo investitor, če se odloči za postavitev polnilnice, moral pridobiti koncesijo od ministrstva za okolje in prostor.


 

Kumrovi »siroteji«

Po tem, ko boste hotuljsko slatino natočili v stekleničke ali se z njo le osvežili na mestu, kjer priteče na plan, vas čaka približno dvajset minut hoje po makadamski cesti do Kotnikove bajte v Podgori nad Kotljami. »V njej se je 10. avgusta 1893 rodil Lovro Kuhar - Prežihov Voranc in s starši, najemniki, tu živel le nekaj mesecev, do pomladi 1894. Kotnikove bajte seveda ni več, njeno takratno podobo izpričujejo fotografije,« pripoveduje Danica Hudrap, vnukinja Ivana Kuharja, Lovrovega brata, prav tako pisatelja, kulturnika in velikega intelektualca. Zdajšnji lastniki so hišo obnovili, spominska plošča na njej pa priča, da se je na tem mestu rodil Prežihov Voranc.

Od Kotnikove bajte pot vodi do Kozarnice pod Uršljo goro, kjer je bil v Tonejevi bajti doma Vorančev dedek Johan Kuhar. Od Toneja se vije mimo razvalin na Kozarnici nazaj na gozdno cesto, ki po pol ure hoda pripelje do griča Kogel. »Kuharjevi so bili tu štiri leta grofovski najemniki. S Kogla je Voranc jeseni 1899 začel hoditi v hotuljsko ljudsko šolo, s tega griča je gledal požar, ko so gorele Kotlje, tu je tudi globača Pekel, kjer je pasel ovce in nabral materi šopek solzic. Pri najbližjem sosedu Kumru pa so bili doma 'siroteji' iz črtice Levi devžej,« pove Danica Hudrap.

V Pekel

Če želite v globačo Pekel, boste morali sredi poti slediti stezi, ki se odcepi desno v gozd. Pred vami se bo pokazal Kogel. Od tod naprej je treba do Pekla, kjer je Voranc pasel živino, njegov oče pa je tod hodil po letno steljo in les, po makadamski cesti. Iz Pekla vodi Vorančeva pot do Ivarčkega jezera, od tam pa mimo domačij Ivartnik in Lužnik na Šratnek, do domačije Mihelje na Preškem vrhu, ki ga Voranc opisuje kot »nepopisno lep svet, odet v večno sončno luč«.

Na Preškem vrhu se je družini Kuhar rodil drugi sin Alojz. Le deset minut proč proti severu stoji domačija Krauperh, dom Prežihove matere. »Voranc se v nedokončanem romanu Pristrah spominja Krauperške dimnice,« spomni Hudrapova.
Pot končno pripelje k Prežihu, do stare kmečke bajte, v kateri so živeli Kuharjevi. Po tedanji šegi se ga je oprijelo ime te domačije – Prežihov Voranc. »Tu je začel pisati. Od tod je šel prvič v svet,« pove Danica Hudrap. Kuharjevi so v tej hiši kot najemniki živeli do leta 1911, nato je pisateljev oče končno dosegel, kar si je želel: družini je kupil dom. Prežihova bajta je od leta 1979 Prežihov spominski muzej. »To ni več klasični muzej, saj ga s številnimi prireditvami spreminjamo v živ muzej,« pravi Liljana Suhodolčan iz Koroškega pokrajinskega muzeja.


 

Venec najemniških domovanj

Zadnja postaja poti je Prežihov grob na pokopališču ob cerkvi sv. Marjete v Kotljah. »Vorančeva pot, ki so jo slovesno odprli že pred 42 leti, je spomin na hotuljske postaje Prežihovega življenja. Nekatere postaje spominjajo na junake iz njegovih del, na drugih pa so bili njegovi starši grofovski najemniki in so se skoraj dvajset let selili z ene najemniške kmetije na drugo, dokler ni njegov oče prihranil toliko, da so odkupili Prežihovo bajto, ki je bila njihov prvi lastni dom,« poudarja Mirko Osojnik, veliki poznavalec Prežiha in njegovih del.

»S sončnega Preškega vrha lahko vidimo od Prežihove bajte celotno Vorančevo pot, venec najemniških domovanj Kuharjeve družine. Pod Uršljo goro leži v bolj senčni legi v Podgori domačija pri Kotniku, Prežihova rojstna hiša. Več sonca je pri Mihevu, ki je za Voranca bil 'lep, prijazen kmetski dom'. Tu se je rodil njegov brat Lojz. Niže je Kravperh, starodavni dom Vorančeve matere. Od Kogelnika v maju iz Pekla še vedno dišijo solzice. Tu se je rodila sestrica Ančka, ki pa je, žal, še ne šestletna hudo zbolela in umrla. Veliko bliže nam je kmečka hiša pri Prežihu, kjer se je Voranca oprijelo ime te domačije, ki si ga je kasneje izbral tudi za umetniški psevdonim. Tu sta se rodila Vorančeva brata Anza in Gustl. Deset let je njegov oče posojal ljubezen tej Prežihovi zemlji, ko pa je kupil Prežihovo bajto, so Kuharjevi končno dosegli, da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom. Malo više na kamnitem podstavku negibni Prežihov lik kot bronasti stražar straži svojo domačo bajto,« opisuje Osojnik.


 

Prežihovi bratje dobili vsak svojo knjigo

Bratom Kuhar – Alojzu, Ivanu, Avgustu in Lovru – se domačini vsako leto v tem času poklonijo s tradicionalnimi srečanji pri Prežihovi bajti. Vedno so v avgustu, na Vorančev rojstni dan. Mirko Osojnik pravi, da vsako leto izberejo drugačno temo iz Vorančevega življenja. Temu primerni so tudi gostje s svojimi prispevki.

Druga polovica oktobra pa je v znamenju Kuharjevih dnevov. »Ob Kuharjevih dnevih smo zadnja leta poskrbeli tudi za to, da so prav vsi Prežihovi bratje dobili svojo knjigo. Leta 2016 je Franc Verovnik napisal knjigo Avgust Kuhar - Prežihov Gustl (1906–1964): Življenjska pot. Leta 2017 sva s slavistko Bojano Verdinek združila moči za knjigo Ivan Kuhar - Prežihov Anza: Življenje in delo (1904–1944). Letos pa je bila ob Kuharjevih dnevih predstavljena še najina knjiga Dr. Alojzij Kuhar, zamolčani rodoljub. Knjiga upošteva vsa spoznanja in zapise vseh Kuharjevih sodobnikov, tako prijateljev kot nasprotnikov, in vseh tistih, ki so tudi pozneje, predvsem po osamosvojitvi Slovenije, pisali o življenju in delu našega velikega hotuljskega rojaka,« sklene Osojnik.