Nestrpno pričakovanje olimpijskih iger, Pariz je odet v rožnate barve

Čez dva dneva se bodo v Parizu slavnostno odprle 33. poletne olimpijske igre. V več pogledih bo šlo za srečanje z zgodovino: ne le da francoska prestolnica ta veliki športni dogodek gosti tretjič, nazadnje je bilo to pred stotimi leti, in da so tam pred 130 leti ustanovili Mednarodni olimpijski komite, organizatorji napovedujejo, da bodo igre najbolj zelene doslej in so zanje sprejeli več precej drznih odločitev. Kakšen vtis je obisk Pariza pustil le nekaj dni pred odprtjem?

Pristanek na letališču Charles de Gaulle kakih deset dni pred odprtjem iger je navdal z nenavadnim občutkom. Nekam zapuščeno je delovalo, še tisto, kar je namigovalo na prihajajoči športni dogodek, se je zdelo obrabljeno, kot bi pravzaprav že minil in za seboj pustil le bled, a tudi grenak spomin. Ni se bilo mogoče otresti primerjave s sicer precej novejšim letališčem v Istanbulu, prek katerega sem potovala v času ramazana – za ta praznični namen je bilo odeto v turkizno, vijolično in belo.

Življenje v rožnatem

Vse te tri barve so tudi del grafične podobe tokratnih (para)olimpijskih iger v Parizu. A v ospredju je rožnata, izbrana za barvo, po kateri se je mogoče orientirati. Na letališču so z njo označene trase, ki vodijo do nakupa vozovnic, na bulvarjih in avenijah razširjene kolesarske steze, na podzemni železnici in po mestu pa lokacije športnih tekmovanj in drugih prireditev, vsaj v njegovem središču zgoščenih okrog osrednjih trgov in znamenitosti.

Rožnate (fr. rose) oznake so marca uredili na postaji podzemne železnice, poimenovani po Rosi Parks, krasile pa bodo približno sto postaj po vsej regiji Île-de-France. Obiskovalci iger bodo lahko po njem potovali s posebno vozovnico Paris 2024. Snovalci rožnatih oznak (organizatorji in drugi lokalni akterji) medtem še bolj kot njihov videz poudarjajo njihovo učinkovitost. Vsako lokacijo predstavlja sličica, ki izpostavlja njeno najprepoznavnejšo arhitekturno lastnost; oznake so prilagojene tako potrebam lokacij kot vsem vrstam občinstva.

»Pomembno je bilo, da se oznake harmonično ujemajo, zlasti na mestih, kjer blagovna znamka Pariz 2024 ne bi bila navzoča,« je pojasnila Camille Yvinec, odgovorna za njeno identiteto. »Naša naloga je torej bila najti vizualno skladnost med slogom Pariza 2024 in okoljem, v katero so postavljene, da bi utelešale duha olimpijskih in paraolimpijskih iger in bile včasih celo prvi vizualni namig za gledalce.« Ta barva je, kot je dodala, tudi vezni člen med prizorišči tekmovanj, železniškimi in podzemnimi postajami, avtobusnimi in tramvajskimi postajališči in drugimi točkami, povezanimi z organizacijo olimpijskih in paraolimpijskih iger.

Zelene igre, zeleno mesto

Zanje načeloma niso gradili nove infrastrukture, temveč bodo uporabili obstoječo, poleg tega pa so vzpostavili nekaj začasnih prizorišč na ikoničnih lokacijah, denimo za urbane športe na Trgu Concorde ali za moderni peteroboj in konjeništvo v Versaillesu. Mesto je bilo v času mojega obiska še vedno eno samo veliko gradbišče, v misli se je prikradel Baudelairov Labod: vzpostavljena prizorišča so zavarovana, tista v gradnji vrveča. Mostove in spodnja obrežja Sene so zapolnile tribune, večje ulice, zlasti okrog osrednjih prizorišč, ograje, speljanih je bilo več obvozov za promet in obhodov za pešce.

»Vsak dan se pojavi nova prepreka, ki te dodatno utesni,« je dejal prijatelj, a ga to ne moti preveč. Nasprotno, pravi, da mesto v dvanajstih letih, kar živi tam (spada med tistih 70 odstotkov prebivalcev, ki niso odraščali v Parizu), še nikoli ni bilo tako prijetno za bivanje. Več sosesk in posamičnih objektov, med njimi Eifflov stolp, so »spolirali«; veliko manj je avtomobilov in toliko več koles (na Ulici Rivoli je, denimo, od razširitve kolesarskih stez več prostora za zadnja kot za prve); skratka, mesto bolje in lažje diha. S tem se je strinjala tudi prijateljica, ki prednost vidi še v podaljšanju nekaterih sicer kratkih linij podzemne železnice.

Vse to, kot velikopotezni projekt očiščenja Sene, da bo letos gostila olimpijska tekmovanja, prihodnje leto pa se bodo lahko v njej kopali domačini, so sicer ambicije županje Anne Hidalgo, da iz Pariza naredi zeleno prestolnico. V reki velja prepoved plavanja že sto let, podobne obljube o njej kot o svojem skoku vanjo pa je v osemdesetih napovedoval že takratni župan in poznejši predsednik države Jacques Chirac.

V duhu zelene prihodnosti je 14. julija deloval tudi bližnji sodelavec Anne Hidalgo, preden je olimpijski ogenj ponesel v dvorano svetega Janeza v mestni hiši, kjer je prenočila. Tam zbranim za ogled prihoda bakle na zadnjo postajo pred drugim krogom njenega prvega in edinega obiska Pariza pred začetkom iger je prijazno položil na srce, naj pospravimo smeti za sabo.

Dvojni praznik

Simbolično je, kot smo že poročali, olimpijski ogenj v Pariz prispel prav na državni praznik, dan Bastilje. Bila je nedelja in središče mesta je bilo precej mirno, zdelo se je nekoliko prazno. Kljub temu je bilo v zraku čutiti pričakovanje. Ker ta dan vsakokrat počastijo z vojaško parado, tokrat so jo posvetili olimpizmu in 80-letnici osvoboditve Francije, je bila že tako povečana varnost še okrepljena. Po vsej državi je bilo zaradi praznika v pripravljenosti 130.000 policistov in žandarjev, samo v Parizu 11.000. Dan pred tem jih je bilo na Elizejskih poljanah, popolnoma zaprtih za promet, mogoče videti, kako postrojeni prejemajo zadnja navodila, medtem ko je bil dostop do predsedniške palače v bližini s tiste strani onemogočen.

Na spletni strani Elizeja je bilo sicer mogoče brezplačno rezervirati eno od nekaj več kot 6000 mest za ogled vojaške parade na Aveniji Foch. Tudi to je bila izjema, saj avenija v primerjavi s Poljanami lahko sprejme precej manjše število ljudi. Emmanuel Macron pa si je zaželel, da si jih parado ogleda toliko, kolikor jih gre nanjo, da 14. julij tudi letos ostane »ljudski praznik«.

Olimpijski ogenj pa je mesto vendarle sprejelo na Elizejskih poljanah; med prvimi jo je nosil nekdanji nogometni reprezentant Thierry Henry. Pričakala sem jo pred Panteonom, kjer jo je prevzel Lassana Bathily, uslužbenec verige supermarketov s košer prehrano Hyper Cacher, ki je leta 2015 v eni od njenih poslovalnic pred terorističnim napadom rešil skupino ljudi. Tako v krajih, ki jih je bakla v mestu obiskala, kot v njenih nosilcih je bilo veliko simbolike; že če vzamemo za primer Lassano Bathilyja in njegovo gesto, ob njiju pa napis na Panteonu, ki pravi Velikim ljudem hvaležna domovina.

Bolj se je bližal večer, bolj so bile ulice polne; dan Bastilje je navsezadnje vedno priložnost za druženje in zabavo, čeprav je bil letos v nedeljo in ni bilo nič s podaljšanim koncem tedna, kot je v šali »potožil« prijatelj. Vrhunec predolimpijskega dogajanja je bil koncert francoskega nacionalnega orkestra in nastop Zbora Radia France pred mestno hišo v pričakovanju bakle, ki jo je na oder ponesel eden najbolj priljubljenih francoskih športnikov in Francozov nasploh, nekdanji tenisač in pevec Yannick Noah.

Trg pred mestno hišo, zdaj preoblikovan v »teraso iger«, je bil razdeljen na dva dela: za povabljence, s pogledom na oder, in splošno javnost, za katero je bil vstop prost, neposreden pogled na oder pa zastrt. Dogajanje na le nekaj metrov stran oddaljenem odru smo tam spremljali v neposrednem prenosu na velikem zaslonu. Pa ni bilo zato nič manj čarobno, več sto nas je sedelo na tleh ter uživalo v vrhunski izvedbi več del klasične glasbe, medtem ko so se med posnetke z odra elegantno vrinjali prizori večernega Pariza, ki so ga med preletavanjem posneli droni.

Ogenj pozabe

Droni so bili tudi glavne zvezde najbolj spektakularnega ognjemeta, kar jih je doslej videl Pariz. Več kot tisoč jih je v približno dvajsetminutnem šovu, ki smo ga tudi spremljali na velikem zaslonu (še dobro, saj bi bil ogled obojega skupaj neizvedljiv), razsvetljevalo nebo ter na njem izrisovalo tako simbole Francije in Pariza kot olimpijskih disciplin. Prav zaradi njega in sprejema bakle v prenočišče, kjer si je bilo olimpijski ogenj med 1. in 5. uro zjutraj mogoče ogledati z brezplačno rezervacijo, je bil omenjeni (tradicionalni) koncert pred mestno hišo, in ne na Marsovem polju pod Eifflovim stolpom. Celotno območje, vključno s Trocadérom, je bilo namreč popolnoma zaprto in zastraženo.

Kot otroci smo se čudili zmožnostim tehnologije, se veselili olimpijskega ognja, ob katerem sta na odru z Yannickom Noahom stala še Anne Hidalgo in predsednik organizacijskega odbora OI Pariz 2024 Tony Estanguet, ter pred ognjemetom z Zborom Radia France družno zapeli Marseljezo. Kot da zaradi iger ne bi bilo samo v zadnjem letu izgnanih kakih 12.500 brezdomcev, na kar opozarjajo organizacije, kot je Druga plat medalje (Le revers de la médaille), in kot da politične krize, ki je uspela zasenčiti OI in še kar traja, ne bi bilo ...

»To jim pomaga pozabiti,« je dejal prijatelj ob ugotovitvi, da morda olimpijada Parižanom v nasprotju s splošnim prepričanjem sploh ne gre tako na živce. Kot v Francozih naokrog – med občinstvom seveda ni manjkalo turistov – je tudi v meni vzplamenela iskrica optimizma. Če so me ob prihodu obhajali dvomi in pomisleki, me je v tistem trenutku prešinilo prepričanje, da je Pariz pripravljen vsaj na igre, če že na imenovanje nove vlade ni.

}