Možicelj, ki je spremenil podobo avstrijske Koroške

Ko je pred davnimi časi, natančnejšega datuma nihče ne pozna, v razpotegnjeni dolini avstrijske Koroške v velikonočnem času potekala razuzdana zabava domačinov, vsemogočnemu to ni bilo po volji. Ker niso prisluhnili njegovim pozivom in negodovanju, je tja poslal možiclja, da jih spravi v red. V rokah je držal sodček, sledilo pa je nepričakovano, kar je za vselej zaznamovalo tamkajšnjo pokrajino.

Domačini, navdušeni, da ima možicelj v sodčku rujno kapljico, kar bi zabavo bržkone še popestrilo, so se ga močno razveselili. Ko je iz sodčka začela iztekati tekočina, še toliko bolj. A so se ušteli. Iz sodčka ni teklo vino, kot so mislili, temveč navadna čista voda, ki pa ni in ni nehala teči, vse dokler ni zalila velikega dela pokrajine, kar je bil edini način, da so se prebivalci umirili in v tistem prazničnem času prenehali z zabavo. No, in tako je nastalo Vrbsko jezero (Wörthersee), največje jezero avstrijske Koroške. To je seveda le legenda, je pa znano, da je to ena najbolj priljubljenih izletniških in dopustniških točk v Avstriji, predvsem za družine.

Raj za poletno osvežitev

Po površini skoraj 20 kvadratnih kilometrov veliko in 16,5 kilometra dolgo jezero se naslanja na zahodni del Celovca, zato je kajpada prva izbira domačinov, ko se je treba osvežiti v vročih dneh ali se umakniti iz mesta. Temperatura vode se v poletnih mesecih giblje okoli 24 stopinj Celzija, živo srebro pa se je povzpelo tudi že na 28 stopinj.

Največje urejeno kopališče na jezeru je prav na zahodu Celovca, zanj je sicer treba plačati vstopnino. A je s tem odprt dostop do peščene plaže, prostrane travnate površine, kjer boste zaradi drevesnih krošenj varni pred žgočim soncem, izbire za aktivno preživljanje prostega časa pa je na pretek. Predvsem za najmlajše, zato je kopališče primerno za družine, saj so velika dodana vrednost prav otroška igrišča.

Jezero ponuja kar nekaj tako urejenih kot divjih kopališč. Okolico je najbolje raziskovati s kolesom, čeprav gre tudi z avtom. Mesteca in okoliške kraje ter lepote si je prav tako mogoče ogledati s turistične ladjice.

Ob kanalu vse do središča mesta

S kolesom je gotovo najenostavneje in najlepše priti od javnega kopališča do središča Celovca. Urejena kolesarska pot je dolga dobre štiri kilometre in vodi ves čas ob kanalu, ki so ga izkopali v 16. stoletju. Ker pot objemajo drevesne krošnje, je tudi v poletni pripeki kolesarjenje osvežujoče. Poleg tega obide prometne ceste, zato je mogoče po njej potovati tudi z mladimi kolesarji, ki na samostojno vožnjo še niso pripravljeni.

Celovec je mesto, močno povezano s Slovenijo. Pa ne le zaradi nakupovanja v obdobju nekdanje Jugoslavije, temveč predvsem zaradi zgodovine in pečata, ki so ga tam pustili naši predniki. Prestolnica zvezne dežele Koroške je ključnega pomena za koroške Slovence. Tam imajo namreč sedež tako rekoč vse njihove osrednje organizacije.

Oktobra bo minilo natanko sto let od plebiscita, ki je po prvi svetovni vojni dokončno začrtal mejo med takratno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Avstrijo. Domačini, čeprav popis iz leta 1910 kaže, da je na tem območju živelo kar 70 odstotkov slovensko govorečih prebivalcev, so se odločili, da bodo za matično domovino raje izbrali Avstrijo. Ob okrogli obletnici bo letos v Celovcu več prireditev, sicer vse v znamenju epidemije novega koronavirusa.

Knežji kamen, Slomšek in Prešeren

Če obrnemo časovni stroj še nekoliko bolj v preteklost, ne moremo mimo najznamenitejšega kamna za slovenski narod, ki danes kraljuje v dvorani grbov (na stenah jih je naslikanih točno 665) v deželni hiši. Knežji kamen, na katerem so v srednjem veku na Gosposvetskem polju severno od Celovca ustoličevali koroške vojvode, ima za slovenski narod velik simbolični pomen. Med drugim je upodobljen na kovancu za dva centa.

Tudi dva pomembna slovenska moža sta zaznamovala študij in življenje v Celovcu. Slovenski škof, pisatelj, pesnik in pedagog Anton Martin Slomšek je med drugim tam študiral filozofijo, nato pa se je odločil še za študij bogoslužja. V tamkajšnji stolni cerkvi je bil leta 1824 posvečen v duhovnika.

Na jugozahodni strani Novega trga (Neuer Platz) je na rumeni stavbi spominska plošča, ki opominja na našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Prešeren je namreč leta 1832 v tej stavbi opravil pravosodni izpit. Preučevalci zgodovine in kulture pa so našli tudi njegovo pismo prijatelju Matiji Čopu, v katerem opisuje celovške dekline. Kot precej drugačne od ljubljanskih jih je videl.

Najstarejša cona za pešce

Če Novi trg s podobo zmaja, kar po simboliki precej spominja na Ljubljano, danes velja za središče mesta, pa je najživahneje na Starem trgu (Alter Platz), kjer so se nekoč križale pomembne prometne poti, na sever proti Dunaju, na jug proti Ljubljani, zahod proti Salzburgu in na vzhod proti Gradcu. Zdaj je to prostor za druženje z lokali in trgovinami. Oba trga pa povezuje najstarejša cona za pešce v Avstriji. Pred petdesetimi leti so ulico Kramergasse namreč v celoti zapri za promet in tako je še danes.

Prav zaradi trgovin in tamkajšnjega trgovskega središča Arkaden City je za nekatere Celovec še po desetletjih le mesto za nakupovanje. A je mnogo več.