Na majhnih smučiščih se kalijo tudi bodoči olimpijski zmagovalci

V Sloveniji je okoli sedemdeset smučišč, večina je manjših, družinskih, na katerih izurjeni ljubitelji tega športa resda ne najdejo prav veliko užitka, so pa izvrstni poligoni za otroke in smučarje začetnike ter navsezadnje nekakšne telovadnice na prostem, kakor jih je opisal Ernest Kovač iz Združenja žičničarjev Slovenije. V prihodnjih tednih bomo predstavili nekatera manjša smučišča po Sloveniji, začenjamo na Gorenjskem.

Na Zatrniku so smučali astronavti

Smučišče v Zgornjih Gorjah (nadmorska višina med 910 in 980 metri), opremljeno s tremi nizkovrvnimi vlečnicami z imeni Medo, Bambi in Zajček, je primerno predvsem za otroke in odrasle začetnike. Celodnevna vozovnica stane 12 evrov, popoldanska osem, še pet evrov uporaba sankališča. Imajo tudi tekaško progo, smučišče je z Bledom povezano s smučarskim avtobusom. Smučišče sicer obratuje ob koncih tedna in med počitnicami, izjemoma (če imajo najavljene tečaje) tudi med tednom. To soboto, ko je bilo zelo lepo vreme, so, denimo, prodali 380 vozovnic. Do zdaj so imeli 15 obratovalnih dni, prodali so okoli 1800 vozovnic.

Ni treba iti prav daleč v zgodovino, da bi se smučarji spomnili, kako so se kot mulci spuščali po progah na Zatrniku nedaleč od Bleda. Med njimi je Aleš Zalar, nekdanji pravosodni minister, zdaj pa direktor Rekreativnoturističnega centra Zatrnik, ki je v mladih letih prav na tem smučišču delal kot nadzornik in reševalec, zadnjih osem let pa v teh krajih tudi živi. Zatrnik je bil v nekdanji Jugoslaviji eno večjih smučišč, svetovno slavo pa je doseglo leta 1972, ko so se tam ustavili astronavti iz sestave plovila Apollo 15 in prav tam napravili prve zavoje na smučeh, izdelanih posebej zanje v Elanu. Smučišče je imelo za 20 kilometrov prog vseh težavnosti. Upravljalo jih je podjetje, ki so ga financirali blejski hoteli, in to se je zaradi nekaj zaporednih zelenih zim in spremembe poslovne strategije odločilo, da bo začelo več investirati na samem Bledu, zmanjkalo pa je denarja za vzdrževanje Zatrnika. Nekaj let so posamezniki, ki so prevzeli upravljanje naprav (na njem so bile ena sedežnica in štiri vlečnice), še vztrajali, a naposled je smučišče povsem zastalo.

Pred nekaj leti pa je na Zatrnik prišel gostinec Stane Marenk in ob svojem gostišču postavil nizkovrvni vlečnici za otroke; kmalu so se sestali domačini in začeli razmišljati, kako bi povečali zmogljivosti smučišča. Ustanovili so Rekreacijsko-turistični center Zatrnik, ki je zlagoma postal upravljavec treh manjših naprav in še preostalih starih in zapuščenih. Ponovno so začeli obratovati lansko zimo, a le za tri dni, potem je vlada sprejela sklep, da se zaradi širjenja novega koronavirusa zaprejo vsa smučišča. Na koncu so našteli 28 obratovalnih dni, a dovolj, da se je potrdilo, da ljudje radi prihajajo tja.

RTC Zatrnik se želi približati nekdanji slavi in razširiti ponudbo. Možnost za to mu daje tudi zakon o Triglavskem narodnem parku, v katerem je Zatrnik, ki v celoti sodi na območje parka, opredeljen kot obstoječe smučišče, kar pomeni, da se lahko opravljajo vzdrževalna in rekonstrukcijska dela, lahko se tudi gradi sistem za zasneževanje, je dejal Zalar.

Zato so sprožili postopek za podelitev koncesije za žičniške naprave (za nizkovrvne vlečnice je sicer ne potrebujejo). Za klasične vlečnice jih podeli občina, za sedežnice pa država. Zapletlo se je na občini Gorje, saj se svetniki še vedno odločajo, ali bodo RTC Zatrnik podelili koncesijo ali ne. Dokler smučišče ne zadiha s polnimi pljuči, ga upravljajo prostovoljno, razen usposobljenega kadra, ki mora biti zaposlen po zakonu o žičniških napravah. »Če obratujemo z vsemi tremi napravami, nas mora biti najmanj šest ljudi zaposlenih na smučišču,« je povedal Zalar, »stroškov ni malo. Smučišče se lahko pokrije le, če je tako dobro obiskano, kot je bilo v zadnjem času.«

Soriško planino pelje naprej mlada ekipa

Smučišče Soriška planina v občini Železniki leži na nadmorski višini od 1300 do 1550 metrov in se uvršča med srednje velika smučišča, saj ima za deset kilometrov prog ter pet žičniških naprav, urejeno pa imajo tudi sankaško in tekaško progo. Zlasti v zadnjih letih, ko jo žene naprej mlada ekipa, se je spet zelo uveljavilo med družinami z mlajšimi otroki in smučarji začetniki. Kot je povedala Polona Golija, direktorica Turističnega centra Soriška planina, je približno 70 odstotkov njihovih gostov družin, med tednom se oglasijo tudi bolj izkušeni ljubitelji smučanja, zlasti starejši in študentje. Letošnja sezona se je zelo dobro začela; smučišče so odprli že 4. decembra in do zdaj nabrali več kot 30 smučarskih dni ter do konca decembra prodali 14.000 vozovnic. Dnevna karta za otroke stane 14 evrov, za odrasle pa 24.

Zadnja dva dneva je na smučišču sicer zelo pihalo, zato je bil obisk skromen, sicer pa so zelo zadovoljni z začetkom smučarske sezone, je povzela Polona Golija. Podjetje, ki je upravljalo tamkajšnje žičniške naprave, je leta 1998 kupil njen oče. Ko je leta 2014 zbolel, je vodenje prepustil mladim in tako je direktorica postala hčerka Polona, ki zdaj skupaj s partnerjem Domnom upravlja podjetje in torej tudi smučišče. Prenovili so smučarske površine in investirali v umetno zasneževanje, s čimer so dosegli obisk, ki ga je imela Soriška planina v preteklosti, pred dvema letoma so odprli še penzion Lajnar, ki je imel zaradi zaprtja med pandemijo nekoliko bolj klavrn začetek, decembra lani pa je bil 80-odstotno zaseden in tudi rezervacije za naprej mu napovedujejo približno takšno obiskanost.

Na Soriški planini imajo v omenjenem penzionu in brunarici prenočišč za približno 70 ljudi, kar nekaj pa jih tudi pozimi pride v avtokamp z avtodomi, pred kratkim so odprli še glamping hišici, ki sta ogrevani. Ob koncih tedna se tako tam nabere kakih 30 do 40 gostov, je povzela Polona Golija.

Mojstrana pozimi zaživela zaradi pandemije

Že triinpetdeset let na severni strani nekoč poraslega pobočja Mežakle v Mojstrani deluje 600-metrska vlečnica. V športnem društvu so si v drugi polovici 60. let želeli smučišče, pri vzpostavitvi katerega jim je pomagala jeseniška občina, pod katero so spadali, in predvsem tamkajšnja podjetja, zlasti Železarne Jesenice. V prvi sezoni, ki so jo začeli pred božičnimi prazniki leta 1968, so imeli nemalo tehničnih težav, a so jih odpravili.

»Žičnica je še danes prvotna. Zamenjali smo le potrošne elemente, kolesa ali sidra,« je povedal domačin Janez Zajšek, ki je z ženo Brigito pa tudi s sinom Maticem skoraj dve desetletji na tem smučišču, ki ima spodnjo postajo na komaj 600 metrih nadmorske višine, zgornjo pa na 750 metrih, zagotavljal smuko marsikdaj celo v zelo toplih razmerah. Na sezono so v povprečju nanizali med 30 in 40 smučarskih dni, najboljša pa je bila leta 2008, ko so jih našteli kar 70. Ta nadmorska višina je ravno malo prenizka in sneg hitro odnese odjuga.

Ko so leta 2004 kupili prve naprave za umetno zasneževanje, je mnoge noči prebedel, čakal celo na samo eno uro ali dve, ko se je dovolj ohladilo, da je lahko zagnal naprave. Na koncu jih je bilo osem, a najstarejše so bile problematične za zasneževanje pri temperaturah, višjih od minus pet stopinj Celzija. Bilo je ogromno dela, od sredine novembra do sredine marca ni imel časa za nič drugega. Kot dodaja predsednik TD Dovje - Mojstrana Matjaž Podlipnik, je šel Zajšek marsikdaj tudi z glavo skozi zid in omogočil smučanje pri plus 15 stopinjah Celzija. »Prirejali smo tekmovanja gorskih reševalcev, gasilcev in občinska tekmovanja, osnovnošolske tekme, vsako leto tudi kakšno dobrodelno, na kateri smo zbirali denar za koga, ki se je znašel v stiski. Smučišče je veliko več kot le gospodarska dejavnost,« je poudaril.

Lanska, s snegom bogata sezona je bila ne glede na zaprtje zaradi epidemije ena boljših, čeprav so obratovali le 35 dni, po zelo dolgem času so jo končali v pozitivnih številkah. »Vesel sem, da je zaradi covida in turističnih bonov Mojstrana končno zaživela tudi pozimi. Še pred kratkim se zaradi prevelikih stroškov ogrevanja in premalo gostov ni izplačalo namestitev oddajati pozimi, zdaj so bile polne, prišli so celo gostje iz Hrvaške, ki jih prej nikoli ni bilo,« ugotavlja Zajšek.

Žičnico je lani kupila družba Altema iz Radovljice, zagnali so jo 17. decembra. Kot je povedal direktor Metod Žebovec, letos novosti še niso uvajali – razen da smučišče praviloma med tednom ponuja le nočno smuko, čez ves dan pa med konci tedna. Najpomembnejše se jim zdi, da se ga ohrani. Dnevna vozovnica za otroke, mladino in seniorje stane 12 evrov, za odrasle 16 evrov, nočna smuka pa 10 oziroma 13 evrov.

»Vesel sem, da so nam domačini, tudi lastniki zemljišč, naklonjeni. Smučišče je za domačine sveto, tu sta se smučati naučila dobitnika olimpijskih kolajn Alenka Dovžan in Jure Košir, tu se prvih zavojev še danes učijo otroci iz vasi, starši pa ob vznožju kaj popijejo in se družijo, žičnica je dobrodošla tudi za njihove turistične goste. Mi jo vidimo kot dolgoročno naložbo, želimo si, da bi poleti vzpostavili kakšen bike park,« pravi sogovornik. Največ je družin z otroki, dedki in babice pripeljejo vnuke, marsikdo, tudi iz Ljubljane in njene okolice pa pride na nekajurno rekreacijo. Če smučarjev ni več kot 150, ni gneče.

»Nekateri gredo tudi na tekaške smuči, tretji drsat. Želim si, da tako tudi ostane. Malce večji zaslužek ne bi pomenil dosti, večja gneča pa bi okrnila užitek,« je prepričan. Letos so nekoliko dopolnili ponudbo lokala, kupili so novejši teptalnik in motorne sani, delno pomladili ekipo. V dogovoru z občino Kranjska Gora so uredili tekaške proge, medtem ko za drsališče, prav tako ob vznožju smučišča, skrbi Športno društvo Dovje - Mojstrana.