»Na jezeru imam z vso dušo rad Makedonijo«

Severna Makedonija je ena redkih, če ne celo edina evropska država, ki od popotnikov za vstop ne zahteva nikakršnega testa, prav tako ne potrdila o cepljenju. Na njenem jugu, že blizu meje z Grčijo, se razprostira pri nas malo poznano Tikveško jezero, polno rib in ptic, z arhitekturnim biserom iz 14. stoletja, samostanom svetega Jurija, ki je dostopen samo po vodi. Oglede Tikveškega jezera ponujajo redke turistične agencije, za avanturiste je najboljša lastna organizacija poti tja.



Od Ljubljane do Kavadarcev, mesta v bližini Tikveškega jezera, je natanko 1020 kilometrov. Na prvi pogled veliko, a je iz Ljubljane enako daleč tudi do Berlina ali Varšave, dlje pa do Pariza ali Bruslja. Odkar so letalske linije zaradi epidemije negotove, je poti veliko enostavneje načrtovati z avtomobilom. Seveda potrebujemo nekaj več časa in morda vmes kakšno prenočišče. V državah Zahodnega Balkana ga je mogoče najti razmeroma poceni, v prestolnicah, kot sta Beograd in Skopje, že za dobrih 20 evrov na osebo, v manjših krajih pa še ceneje, tudi za samo deset evrov. Vseskozi se lahko peljemo po avtocesti. Splača se tudi zaviti z nje, saj ima Severna Makedonija vse polno za evropske popotnike neodkritih turističnih biserov.
 

Pri Borčetu in Vanji

Avantura, kdor jo hoče doživeti, se začne 12 kilometrov od Kavadarcev, nekaj sto metrov pred jezerom, kjer ni več asfaltne ceste, tudi vozišča skorajda ni več videti. Ta del poti bi bilo najbolje opraviti peš, a je zaradi prtljage to nemogoče. Na koncu se avtomobil čez razsušeno prst in kamenje priziba do obale. Tu nas čaka Borče Jefremov.
Dokler Borče in Vanja še nista bila upokojena, sta živela v Skopju, na Tikveško jezero pa sta prihajala ob koncu tedna. Takrat sta v luki, če je mogoče tako imenovati začetek jezera, kjer je zasidranih nekaj čolnov, prestopila v svoj železni čoln s šibkim motorjem – pot do njune hiške je trajala uro in pol. Odkar sta se predlani preselila na jezero in vikend spremenila v stalno naselitev, sta kupila mali »gliser«. Tako smo za 16 kilometrov vodne poti do njunega doma potrebovali le dobrih petnajst minut. Jezero se je lesketalo v svojem gorskem miru, migetajočem zgodnjepoletnem soncu, vse bolj smo drseli v divjino, v kraljestvo rib in ptic, v samoto.

Ustavili smo se kar nekje in se povzpeli kakšnih trideset metrov do njune hiške. Živita na samem, s pogledom na jezero in hribe okoli njega. Pravita, da ne pogrešata civilizacije. »Navadila sva se živeti tu. Le enkrat na mesec, največ dvakrat greva v civilizacijo,« povesta. »Civilizacija« pomeni običajno nakup osnovnih življenjskih potrebščin v bližnjih Kavadarcih ali 100-kilometrsko pot v Skopje po nujnih opravkih. Divjina pa, da sta se umaknila iz mestnega vrveža in vsakodnevne politike, ki prežema sleherni trenutek življenja Makedoncev. Borče, nekdanji vojaški pilot, ni vključen v politiko, čeprav jo tudi tu, v samoti, spremlja. »Na jezeru imam lahko z vso dušo rad Makedonijo,« pravi čustveno. Makedonije v Makedoniji nihče ne imenuje Severna Makedonija, kot jo imenuje Evropa po lanski politični odločitvi o spremembi imena države.
 

Dom, zgrajen z lastnimi rokami

Tikveško jezero ni nenaseljeno, kot bi sklepali glede na to, da okoli njega ne pelje nobena cesta in je z avtom tudi na edino dostopno točko na začetku jezera težko priti. Na približno 60 kilometrih obale je postavljenih okoli dva tisoč vikendov. Toda med hišami ni poti, na obisk k sosedu se moraš peljati s čolnom. Prav vse hiške so samogradnje. »Ni lepšega kot zgraditi svoj dom z lastnimi rokami,« pravi Borče. Seveda to v jezerskih razmerah ni bilo lahko. Vsako opeko, desko, strešno kritino, sploh vse, kar vidimo, sta morala pripeljati z malim čolnom. In se nato naučiti, kako se hiša zgradi. Treba je bilo tudi pripeljati pitno vodo z 800 metrov visokega hriba, kjer je izvir. Treba je bilo napeljati elektriko. Na srečo živita blizu samostana, kamor je bila elektrika napeljana že prej, še preden je bilo tukaj jezero.



Jezero je nastalo, ko so se leta 1964 v nekdanji Jugoslaviji odločili s 104 metre visokim jezom pregraditi pot reki Črna in s tem kanjon, po katerem je tekla, napolniti z vodo. Akumulacijsko jezero je začelo dajati vodo za namakanje za potrebe poljedelstva tikveškega območja in proizvodnjo elektrike leta 1968. Kadar je jezero v polni velikosti, pristane Borče s čolnom tik ob stopnicah svojega dvorišča. A zadnja leta ga čezmerno izkoriščajo za proizvodnjo elektrike, pove. Zato naš sogovornik ne more več loviti rib s svoje terase, pač pa se mora spustiti nekaj deset metrov niže. Nižji vodostaj zanj ni toliko moteč, kot povzroča težave kmetom, ki računajo na vodo za namakanje. Tikveško območje je zaradi mešanja sredozemskega in celinskega podnebja evropsko prepoznano kot izjemno ugodno vinogradniško območje. Od tod uvažamo grozdje in vino tudi v Slovenijo.
 

Magdalenin samostan

Dokler ni bilo jezera, je ob reki Črni vijugala Svilna cesta, kakor je nemški geograf Ferdinand von Richthofen leta 1877 poimenoval 6500 kilometrov dolgo kamnito pot, po kateri so kakšnih tri tisoč let potovali trgovci, misijonarji, popotniki in vojaki med Kitajsko in Evropo. Poleg svile je potovalo po tej poti še vse kaj drugega, predvsem kitajsko steklo in porcelan, azijske začimbe pa tudi znanje in kultura. Na skrajnem južnem koncu jezera obstaja cesta še zmeraj. Sodobna »Svilna pot« so danes avtoceste, ki so že in bodo še zgrajene čez Balkan.



Jezero je pred sedmimi desetletji zalilo tudi vas Pološko ob reki Črni. Po njej imenovani pravoslavni pološki samostan svetega Jurija (po makedonsko svetega Georgija) se je takrat vzpenjal visoko nad vasjo, danes pa stoji – tako kot Borčetov dom – ob gladini jezera. Ker je mogoče do njega samo s čolnom, se je njegova vrednost še povečala. Nastanek samostana datira pred leto 1340, ko so nastale tudi bogate freske v njem, značilne za takratni čas. Vse do danes so ga naseljevali menihi, zdaj pa že nekaj let v njem prvič živi redovnica. To je mlada zobozdravnica iz Štipa, ki se je tik pred koncem študija odločila za duhovno življenje v osami. Sestra Magdalena skrbi danes za ogromen samostanski objekt, saj je povardarska škofija v zadnjem desetletju ob starem samostanu zgradila konak, kot imenujejo prenočišča, namenjena vernikom. Ob našem obisku Magdalene nismo našli doma; bila je nekje med polji in hlevi, za katere ravno tako sama skrbi, z občasno pomočjo redovnic iz drugih samostanov in kmetov.

Tikveško jezero s čisto in mirno vodo daje največ ribičem; ribe so ob našem obisku druga za drugo drvele na trnek. Veliko možnosti ponuja tudi za tišino in razmislek, plavanje, veslanje, druženje. Tukaj je slišati tišino na vso moč.