V nadaljevanju preberite:

Eden največjih sinov slovenskega hokeja je že za časa kariere poleti rad zamenjal agregatno stanje podlage, po kateri je drsel. Od jeseni do pomladi je najprej jugoslovanski in potem slovenski reprezentant navduševal z igro na ledu, ko je napočil nekajtedenski odmor, si ga lahko z veliko sreče ujel edino na Jadranskem morju, kjer se je odklopil od vrhunskega športa in živel jadralske sanje med rezanjem valov s takratno barko Šiška.

»Očim Roman je bil jadralec. Ko sem imel pet ali šest let, nas je prvič peljal z barko v Izoli. Sprva sem se plovbe zelo bal, barka je bila močno nagnjena, občutki so bili grozni. Toda z vsakim novim jad­ranjem se je strah umikal in počasi sem vzljubil dogodivščine na morju. Počitnice smo štirje družinski člani preživljali na petmetrski Elanovi jadrnici z majhno kabino. Takrat navtični turizem še ni bil tako razvit. Privezali smo se v glavnem v mestnih lukah, ker ni bilo toliko marin kot danes. Bilo je res romantično, ni bilo množičnosti. Prijetno smo se počutili, saj so nas bili povsod zelo veseli. Z leti smo obredli vso hrvaško obalo in otoke, tudi na šestmetrski jadrnici amon big six. Ko sem prišel v najstniška leta, me preživljan­je počitnic z družino ni več privlačilo, zato je bilo jadranje nekaj časa na stranskem tiru. Toda vsako poletje mi je kljub sproščenemu druženju s prijatelji nekaj manjkalo. Jasno, pogrešal sem jad­ranje,« se Tomaž Vnuk spominja, kako sta ga prevzela morje in jadralski način življenja.