Muljava še naprej živi s svojim znanim rojakom

Muljava je prijazna dolenjska vasica, ki se je spojila z imenom velikega pripovednika Josipa Jurčiča. Njegova domačija je pravi muzej na prostem, v katerega so vtkane zgodbe o vsakdanjem življenju kmečkega prebivalstva. Kulturni spomenik ohranja podobo osrednje slovenske kmečke arhitekture, opreme prebivališč in gospodarskih poslopij, naprav in načina poselitve. Domačija je tudi prizorišče kulturnih prireditev, likovnih in etnografskih razstav in navsezadnje cilj tradicionalne Jurčičeve poti. Ob domačiji pa v naravnem amfiteatru domača gledališka skupina že vrsto let uprizarja Jurčičeva dela.

Notranjost hiše, ki jo je na začetku 19. stoletja zgradil pisateljev ded. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

S pisateljevim imenom je tesno povezan splošen utrip dogajanja v teh krajih, med drugim v turizmu, kulinariki, etnologiji in športu. Podobo kraja bogati gotska cerkev Marijinega vnebovzetja iz prve polovice 15. stoletja s freskami Janeza Ljubljanskega in zlatim baročnim oltarjem. Poleg nje so ostanki rimske ville rustice, odkrite med arheološkimi izkopavanji za poslovilni objekt. In v tem delu rado pihlja, kakor je nekoč malce prismojenemu pisateljevemu junaku Krjavlju na ladji, preden je hudiča presekal na pol.

Vlada je to leto razglasila za Jurčičevo, kar ni naključje, saj letos mineva 160 let, odkar je Jurčič kot sedemnajstletnik napisal Pripovedko o beli kači, 140 let je od izida romana Rokovnjači in prve številke Ljubljanskega zvona, ki ga je zasnoval skupaj z Ivanom Tavčarjem, Franom Levcem in Jankom Kersnikom. Pred 150 leti je nastopil uredniško službo pri časniku Slovenski narod.

Letos pa je minilo tudi 140 let od prerane smrti tega prvega slovenskega romanopisca, pesnika in ­časnikarja.

Pisatelja skrbeli
slovenski prepiri

Tatjana Lampret, dobra poznavalka življenja svojega daljnega sorodnika po Jurčičevi sestri Mariji in ivanška kulturna delavka, pravi, da je vedno znova pretresena, ko prebira zapise o pisateljevi življenjski poti. Koliko bridkosti, stradanja in prezebanja, nadčloveških naporov,­ nasprotovanja in podtikanj je doživel. S pokončnostjo, poštenostjo, vztrajnim delom in ostrino v boju z narodnimi nasprotniki si je takrat pridobil velik ugled in to traja še danes.

Gostinec Srečko Ilovar rad posedi v Jurčičevi sobi s poslikavami junakov iz pisateljevih del. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Njegovo časnikarsko pisanje je bilo po besedah Lampretove usmerjeno proti nemškutarstvu, za veljavo slovenščine, že takrat ga je skrbela slovenska razcepljenost. Veliki pisatelj je zadnjo politično vest objavil dva dni pred smrtjo. Bližnjim je rad potožil, da mu politika veže razum in roke. Pisec prvega slovenskega romana Deseti brat je neozdravljivo zbolel za pljučnico in tuberkulozo, kar je bila posledica poznojesenskega poležavanja pod domačo hruško. Ta po ustnem izročilu pred nekaj leti umrlega Jurčičevega pranečaka Cirila še vedno raste ob pisateljevi rojstni hiši, stara je skoraj dvesto let.

Popisovalec prikupnih posebnežev

Jurčič je oral ledino v slovenski literaturi in je v svojih delih v celoti upošteval navodila pisatelja Frana Levstika, da je treba popisovati zlasti preproste kmečke ljudi, kar mu je tudi uspelo. Jurčičevo rojstno hišo je leta 1826 postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. Ded je bil v pisateljevem življenju zelo pomembna osebnost, saj je osnovo za pripovedniški dar prejel prav od njega. Na severni strani je hiša podaljšana za majhen hlev, nad katerim je bil nekoč lesen skedenj. Zdaj je v tem delu predstavljeno Jurčičevo življenje in njegovo delo.

Zraven hiše je pisateljev ded postavil toplar in vodnjak. Te tri stavbe so že od prvotne postavitve na istem mestu. Krjavljevo kočo so na kraj, kjer stoji, pripeljali kasneje in prikazuje bivalno kulturo bajtarjev, najrevnejšega sloja ljudi brez zemlje. V Jurčičevih časih je bila na Muljavi nasproti gostišča Obrščak vaška gostilna, v kateri so se zbirali vaški posebneži in prikupno prismuknjene pomembne zgodovinske osebnosti, od Krjavlja do desetega brata in še kaj bi jih našli, ki jih je pisatelj tako mojstrsko popisal v svojih delih.

Table z NFC-čipom

Pri Obrščaku, kjer po besedah lastnika Srečka Ilovarja še danes pripravljajo koline po stari recepturi njegovega očeta, so v notranjosti uredili Jurčičevo sobo, ki jo je slikar Jug opremil z zidnimi in stropnimi poslikavami, vsebinsko izhajajočimi večinoma iz literarne tvornosti velikega pisatelja. In prav v to sobo zdaj rade zahajajo pomembne družbene in politične glave.

Muljavci so znani tudi po narečju, ki prišlekom nemalokrat povzroča težave. Stavek iz romana Deseti brat »kaj gledaš solznih ači, ka svetega Roka psk« pa je povzroča preglavice prevajalcem v angleščino. Ilovarja so spraševali, o kakšnem pesku je tu govor, in gostilničar jim je razložil, da pisatelj piše o psičku, ne o pesku.

V gradu Roje se je nekoč odvijala zgodba o Juriju Kozjaku. FOTO: Bojan Rajšek/Delo

Jurčič je šolske klopi gulil v Višnji Gori in v spomin nanj vsako prvo soboto v marcu, ob obletnici rojstva (rodil se je 4. marca 1844), priredijo literarni Jurčičev pohod od Višnje Gore do Muljave. Letos je ivanški občinski zavod Prijetno domače, ki ga vodi Maja Lampret, pot na petih izbranih točkah, pri hiši kranjske čebele v Višnji Gori, na Zavrtačah, pri cerkvi svetega Duha na Polževem ter pri razvalinah gradov Roje in Kravjak, nadgradil s postavitvijo tabel z vgrajenim NFC-čipom za pametne telefone.

Zraven hiše je pisateljev ded postavil toplar in vodnjak. Vse tri stavbe so že od prvotne postavitve na istem mestu.

Le funkcijo NFC je treba vključiti in telefon približati čipu, in tako si vsak pohodnik na izbranih točkah lahko ogleda film. Za živo doživetje Jurčičevih literarnih del so poskrbeli slovenski igralci Jernej Kuntner, Nina Ivanič, Rok Kunaver, Jan Bučar in Alenka Tetičkovič.

Preberite tudi: Josip Jurčič – v marsičem prvi