Najvišji vrh, ki ga ta čas osvajajo alpinisti

Ob vseh novicah o izjemnih dosežkih in za večino ljudi nepredstavljivih naporih pri osvajanju najvišjih vrhov na planetu je težko verjeti, da je med njimi še veliko takih, na katere človeška noga ni stopila. Za najvišji neosvojeni vrh ta čas velja Muku Kiš, 7452 metrov visoki vršac v verigi ledenikov Batura v pakistanskem gorovju Karakorum. To poletje je ta resda sekundarni vrh v pogorju zavrnil že dve skupini osvajalcev.



Oklicati vrh za najvišjega neosvojenega lahko sproži številne polemike, že zato, ker so, kar je ravno tako težko verjeti, v nekaterih predelih sveta podatki še vedno zelo skopi in zemljevidi precej nezanesljivi, pa tudi zato, ker ima primat najvišjega neosvojenega v resnici Gangkar Punsum. Toda na 7570 metrov visoko goro, katere ime bi lahko prevedli kot Beli vrh treh duhovnih bratov, na meji med Kitajsko in Butanom se je prepovedano vzpeti. Butanci namreč verjamejo, da v gorah, višjih od 6000 metrov, domujejo bogovi in duhovi, ki jih ščitijo, zato so oblasti že leta 1994 prepovedale dostop, leta 2003 so odločitev
podaljšale.


 

Nepredvidljiv ledeni vršac

Pri CNN Travel so tako pred časom za najvišji vrh, do katerega dostop ni prepovedan, najnovejši sveti gral svetovnih gornikov in »najnovejši Everest, za katerega najbrž še niste slišali«, oklicali Muku Kiš. Čeprav ne sodi med vrhove, ki bi bili (zlasti v primerjavi s himalajskimi osemtisočaki) izjemno zahtevni, in čeprav – vsaj kolikor je znano – ni pritegnil pozornosti niti najslavnejšega alpinista na svetu Reinholda Messnerja, je zaradi težke dostopnosti in številnih neznank vznemirljiv za odprave.

Konec tega poletja je zavrnil skupino treh čeških alpinistov Pavla Koříneka, Pavla Béma in Jiříja Janáka. Težave z aklimatizacijo in izjemno slabo vreme so jim, kakor je za češke medije povedal nezadovoljni vodja ekspedicije Kořínek, preprečili že vzpon na glavni greben, a si podvig kljub vsemu lahko štejejo za uspeh. Najprej zato, ker se jim je najvišjemu neosvojenemu vrhu na svet uspelo približati v času ukrepov zaradi širjenja novega koronavirusa, predvsem pa zato, ker so prišli do krajev, kjer ni hodil še nihče. In navsezadnje, ker so tja prinesli čisto pravo češko salamo. Le malo za njimi sta vrh poskušala osvojiti avstrijski in španski alpinist Phillip Brugger in Jordi Tosas, ravno tako neuspešno.



O prejšnjih poskusih je bolj malo znanega, na prelomu tisočletja se je tja namenila španska odprava in dosegla višino 6650 metrov, leta 2014 se je na 6000 metrih obrnil angleški alpinist Peter Thompson s kolegoma Timom Oatsom in Philom de-Begerjem. Kaj je takšnega na tem vrhu, so slednjega vprašali pri CNN, da se je vredno hvaliti. »Ni toliko gora, je občutek odkrivanja neznanega,« je odgovoril.
 

Za generacijo neosvojenih vrhov okoli 6000 m

Da odročen in skrivnosten vrh vznemirja alpiniste, ki iščejo še neodkrite, deviške koščke sveta, je povsem razumljivo in pravzaprav nič posebnega, pravi naš vrhunski alpinist Viki Grošelj: »Potem ko so bili preplezani najvišji in najbolj sloveči vrhovi, iščejo nove generacije nižje, še ne osvojene cilje.« In teh okoli 6000 metrov je, kot na hitro oceni, prav gotovo še za kakšno generacijo.



Pri najvišjih gorah sveta se sicer približujemo že 70. obletnicam prvih vzponov: na Everest sta se novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay vzpela leta 1953, K2 so osvojili leto pozneje, na goro Kangčendzenga je človek stopil leta 1955, na Lotse, četrti najvišji vrh sveta, leta 1956.

V naslednjih desetletjih so postale oblasti bolj pozorne pri podeljevanju dovoljenj za prve pristope. »Kitajci imajo že nekaj časa politiko, da naj bi vse preostale nepreplezane vrhove najprej osvojili domačini. Ker niso imuni na denar, so jim večkrat ponujali velikanske zneske. Tako je bilo, denimo, v 80. letih, ko je šlo za dva nam še nepoznana vrhova, to sta bila Gurla Mandata (7694 m) in Namče Barva (7782 m). Ponujali so jim tudi celo milijon dolarjev, a niso popustili,« pripoveduje Grošelj.



Podobno ni popuščanja ali izjem pri osvajanju vrhov, ki veljajo za svete, in tako tudi med svetovnimi plezalci velja nekakšna moralna zaveza, da se na nekatere gore preprosto ne pleza. Poleg omenjenega butanskega vrha Gangkar Punsum ima takšen status, denimo, 6638 metrov visoki Kailaš, ki velja za sveto mesto kar štirih verstev, poleg tega je to območje, kjer izvirajo nekatere najpomembnejše reke v Aziji.



»Španci so si želeli splezati nanj, a smo bili svetovni plezalci proti, kajti nekaj pa mora ostati nedotaknjenega,« pravi Grošelj. Bilo je leta 2001, zaradi tega so Kitajci tudi vzeli nazaj dovoljenje, Reinhold Messner, ki so mu v 80. letih menda ponudili možnost pristopa, a jo je zavrnil, pa je (po Times of India) španskim kolegom svetoval: »Če bomo osvojiti to goro, smo osvojili nekaj v dušah ljudi ... Predlagal bi, da se povzpnejo na kaj zahtevnejšega. Kailaš ni tako visok niti tako zahteven.«

 

Dragoceni spomin s Prestola Bogov

Eden takih je torej Muku Kiš, vrh, ki ga človek še ni osvojil. Privlačnosti tega si ni težko predstavljati. »Imeti občutek, da hodiš in plezaš nekje, kjer ni še nihče pred tabo, je nekaj strašno vznemirljivega. Vsaka prvenstvena smer, tudi v naših gorah, ima ta čar prvega, to pa se v Himalaji še podeseteri,« pripoveduje Grošelj. Takšnega občutka se spomni iz leta 2003, ko je nepalska vlada v počastitev 50. obletnice osvojitve Everesta dovolila dostop do nekaterih vrhov. »Odprli so slovito Parilapčo, Prestol bogov. Takrat je šla tja mednarodna odprava in nas je več doseglo ta vrh. Le malo je višji od 6000 metrov, a ga imam ob vseh osemtisočakih v zelo zelo lepem spominu.«

V tretjem tisočletju, ko je človek dosegel številne do nedavnega nedostopne kotičke sveta, je hrepenenje po doseganju občutka prvega najbrž še toliko večje. Kam bo šel človek, ko bodo osvojeni še zadnji zanimivi in zahtevni vrhovi v najvišjem gorstvu sveta? Nov cilj bo najbrž Antarktika, razmišlja Grošelj, morda bo zaradi podnebnih sprememb celo laže dosegljiva. Tam je še vrsta vrhov, nekateri niti imena nimajo. In ker je to ozemlje, ki pripada vsem, tam niti potnega lista ni treba pokazati.