Prvi objem zakoncev na strehi sveta

Prav na današnji dan pred tridesetimi leti sta Andrej in Marija Štremfelj kot prvi zakonski par osvojila vrh 8848 metrov visokega Mount Everesta. Da sta opravila podvig za Guinnessovo knjigo rekordov, jima je po »daljšem zaslišanju« razkrila znana himalajska kronistka Elizabeth Hawley ob vrnitvi v Katmandu. Marija Štremfelj, trinajsta ženska na najvišji gori sveta, je še danes edina Slovenka, ki ji je to uspelo. Poleg njiju sta vrh osvojila še Janez Jeglič in šerpa Lakpa Rita.

Štremfljeva sta bila leta 1990 člana zamejske alpinistične odprave Alpe-Adria iz Trsta, katere cilj je bil Everest. Andrej na začetku niti ni imel pravega motiva, saj je enajst let pred tem osvojil mogočno goro kot član jugoslovanske odprave, ko pa je padel predlog, da se mu pridruži žena, je vse skupaj dobilo smisel. V Katmanduju je vodja odprave Tomaž Jamnik hudo zbolel in se vrnil domov, tako je Štremfelj prevzel celo vodenje odprave. Izkušenost alpinistov – v odpravi so bili trije italijanski plezalci, štirje zamejski Slovenci in trije Slovenci – odlična ekipa šerp in obilo sreče z vremenom, vse našteto je pripomoglo k uspešnemu vzponu po klasični smeri čez Južno sedlo.


​
Zakonca Štremfelj sta že večkrat opisala, kako je v noči pred koncem, ki je bil hkrati nov začetek, pihal tako grozen veter, da je počasi jemal upanje na uspeh. Ker na znameniti Hillaryjevi stopnji niso plezali s fiksno vrvjo, bi bil vzpon namreč lahko zelo nevaren. A se je veter nato nekoliko umiril in na vrhu so, kot sta opisala alpinista, uživali skoraj celo uro, razgled z najvišje točke, na kateri lahko na Zemlji stoji človek, pa je bil naravnost božanski.

Čisto drugačne razmere torej v primerjavi z majem leta 1979, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik po prvenstveni jugoslovanski smeri prek zahtevnega Zahodnega grebena kot prva Slovenca dosegla vrh in se zaradi strahovito slabega vremena nemudoma začela spuščati.

Nova knjiga

Štremfljeva sta o objemu na vrhu sveta napisala knjigo, ki je pravkar izšla. Alpinista Tina Di Batista in Tomaž Jakofčič v predgovoru pišeta, da »alpinistov, ki bi bili sami sposobni plezati na najvišje vrhove sveta drugače, skorajda ni več. Zato, ker je ljudi vse bolj strah. Večina ljudi se počuti varno le še v svojem kibernetskem prostoru. Kako neki bi danes odkrili Ameriko? Seveda, s pomočjo tehnologije, s sateliti. S čistim pogumom zelo težko, poguma Kolumbovega formata ni več. Prav tako v alpinizmu ni več Messnerjev in tudi Štremfljev ne.«
​
Vzponi na najvišjo goro sveta so se spremenili, majhne alpinistične odprave so tako redke kot okna lepega vremena, ki dopuščajo naskok na 8848 metrov nadmorske višine. Od baznega tabora so napeljane vodniške vrvi za vzpenjanje in spuščanje, da se alpinist ne bi pripel na vrv, sploh ni dovoljeno. A na streho sveta se da alpinistično na srečo še vedno priti tudi drugače, je pred petimi leti v enem od intervjujev dejala Marija Štremfelj, za katero je bilo dejstvo, da lahko pri 33 letih postane prva Slovenka na Everestu, takrat izziv.

Z ekstremno višino je že imela izkušnje, saj je kot prva Slovenka tudi presegla 8000 metrov z vzponom na Broad Peak leta 1986. Kateri od njiju je tedaj (dobesedno) prvi stopil na streho sveta, niti ne vesta, saj sta se med vzpenjanjem nenehno izmenjavala v vodstvu. Navsezadnje pa to sploh ni pomembno.

So še drugi Everesti

Za zakonca Štremfelj je Everest danes simbol njune skupne poti, oziroma kot je orisal Andrej: »Fizični Everest je tam, ta nama je skupen. A kot je rekel francoski alpinist Maurice Herzog, da obstajajo tudi druge Anapurne, imava midva še kakšen drug Everest. Eden od teh je najina družina, ki je javnosti morda malo manj znan, nama pa v bistvu pomeni še več kot pravi Everest.«
​
Zakonca sta imela leta 1990 dva otroka, stara deset in sedem let (kasneje se je rodila še Neža). Katarina Škufca in Anže Štremfelj sta v popotnico knjigi o svojih občutkih zapisala: »Najino takratno dojemanje njune odprave je bilo preprosto, omejeno na nama težko razumljivo dejstvo, da ju več kot dva meseca ne bo doma. Šele kasneje sva dojela pomembnost tega dogodka zanju in za nas.« Ponovno srečanje družine Štremfelj v Ljubljani je bilo čustveno, tudi solze so tekle.



O podvigu, ki je uspel Slovencema, pa so takrat pisali celo v arabskih časopisih – mimogrede, rusko-ameriški zakonski par sta tistega dne prehitela za vsega pol ure, čeprav Andreju in Mariji Štremfelj nikoli ni šlo za tekmo. Nad novinarskim bumom, ki ga je povzročil njun podvig, sta bila kvečjemu presenečena, bolj kot karkoli drugega. Slovenska alpinista sta po Everestu skupaj osvojila še dva osemtisočaka, Čo Oju in Daulaghiri, tudi danes pa sta še vedno tesno povezana z gorami, med drugim delata kot gorska vodnika.