Še preden se pripeljemo v Truške, z obeh strani očara razgled. Na eni je morje, na drugi zelena gričevnata notranjost, posejana s trto in oljčniki, ob tipičnih hišah, razmetanih po vrhovih okoliških hribčkov, se dvigujejo ciprese. Med gručami hiš vijuga ozka cesta, se spušča po gričih, znova dviga in ob vsakem dvigu vselej razkrije del tistega, ob čemer se kar sama po sebi vsiljuje pregovorna primerjava s Toskano ali Provanso.



Ko pridemo v to istrsko vas, kmalu ugotovimo, da Truške niso ene, ampak jih je več. Sestavljene so namreč iz šestih zaselkov, to so Bočaji, Kozloviči, Jurasi, Kortina, Gonjači in Vršič. Čeprav nekega pravega središča nimajo, je točka, ki jih vse nekako povezuje, križišče ob nekdanji šoli, ki so jo zgradili pred več kot 110 leti in velja za eno prvih šol v slovenski Istri. Ta šola je tudi idealno izhodišče za raziskovanje vasi in naključne klepete z dobrovoljnimi, čeravno maloštevilnimi domačini; vas, katere prva pisna omemba sega v leto 1067, ko je nemški cesar Henrik IV. to ozemlje izročil freisinškemu škofu iz Bavarske, ima po uradnih podatkih vsega skupaj 66 prebivalcev.

»Od kod pa sta se vidve vzeli?« dobrodušno vpraša domačin iz hiše nasproti šole, ko zagleda kolesarki, ki izkoriščata prijetno senco pred šolo. Izmenjava informacij nakaže, da se je turistična sezona vendarle začela (bilo je v zadnjih dneh junija). Le malo za tem mimo pridrsa možak z dolgimi lasmi, umirjenega pogleda z izrisano oranžno piko na čelu. »Kako je?« z nasmehom pobara. »Zelo dobro.« »Pa še bolje bo,« smelo napove in gre naprej.


 

Proti skrivnostnemu Vršiču

S križišča pred šolo vodi pot do zaselka Bočaji ali na drugi strani do druge osrednje znamenitosti vasi, cerkve svetega Kancijana iz 16. stoletja. Idilično se dviga nad pokrajino, obkrožajo jo ciprese, ob njej tipična istrska hiša z vrtom, na kateri je puščica, ki vabi k ogledu živali. Tam ima prostor skupnost Vrtnica, ki deluje pod okriljem zavoda Karitas Samarijan in je namenjena socialni rehabilitaciji oseb s težavami zaradi zasvojenosti z alkoholom.



Ko smo jih obiskali, je bil ravno čas za kavo, možje so sedali k mizi, mirno pozdravili in nas pustili raziskovat po njihovem vrtu. Eden mlajših članov je spustil na pašo konjiče, iz staje je radovedno pogledal osel in to naznanil z glasnim riganjem, kar pa nikakor ni zmotilo sosedov v staji, koz in prašičev. Prve so naprej iskale vse, kar je bilo zelenega, in to tudi marljivo pomulile, pujsi so se razlezli po hladnih tleh in počivali. Ob mini živalskem vrtu je oljčnik in zelenjavni vrt, vse obogateno z razgledom, zato je prostor kar težko zapustiti – ali pa se vsaj ne vrniti, kajti živali vselej naredijo vtis na otroke. »Ali pobirate vsaj kakšne prostovoljne prispevke?« vprašamo čez nekaj dni, po drugem obisku. »Neee,« se nasmehne eden izmed tamkajšnjih stanovalcev, »kar otrokom kupite sladoled.«



Cerkev svetega Kancijana je pravzaprav naslednica prve cerkve v Truškah, ta je bila v zaselku Vršič, vendar težko dostopna za vse prebivalce, zato so zgradili novo. Vršič je, vsaj tako se zdi, najbolj skrivnosten del vasi. Zaselek je zapuščen; da ni ves čas popolnoma prazen, je mogoče sklepati le po rožah in ključavnicah pri eni ali dveh hišah. Da je bil nekoč pomemben, pove že tabla na prvi hiši ob cesti. Na njej piše: V tej hiši je bil od 14. 07. 1944 do 08. 08. 1944 sedež komande mesta Koper.

Vršič je imel, kakor je zapisal zgodovinar Salvator Žitko, pred drugo svetovno vojno približno sto prebivalcev, po večini so bile to revne družine z veliko otroki, med priimki je izstopal Vižintin. Med vojno se je vsa vas uprla okupatorju; ko so jih izdali (8. avgusta 1944), so Nemci vas obkolili, zajeli del prebivalcev in požgali nekaj hiš. Vršič je postal kraj sirot in vdov. Po letu 1950 je v njem živelo le še šest družin. Leta 1997 je umrl zadnji prebivalec … Bil je umorjen.
 

Razpršeno lastništvo

Na prelomu tisočletja se je našlo nekaj domačinov, ki so na kresni večer obudili kraj; ta kresovanja so bila, kot pove predsednik Turističnega društva Truške Andrej Grbec, nekaj let tako priljubljena, da so morali organizirati posebne prevoze, da so lahko vsi po ozki cesti prišli tja. Pot so namreč asfaltirali šele leta 2002. Do danes je priljubljenost prireditve pojenjala, da bi ta košček Istre uredili, pa onemogoča predvsem razdrobljeno lastništvo nepremičnin. Mnoge hiše in posestva imajo namreč številne lastnike, nekateri so razseljeni po vsem svetu in s tem tudi težko izsledljivi, nekateri pa za svoje deleže lastnine preprosto pričakujejo previsoke zneske, kakor vedo povedati domačini.



»Za Vršič je bilo že več načrtov, tudi za razpršeni hotel, a se nič ne more uresničiti, saj bi bili stroški zaradi številnih solastnikov hiš preprosto previsoki,« pravi tudi Mateja Hrvatin Kozlovič iz Hišk slovenske Istre v Truškah. V okviru teh ponuja družina Kozlovič poleg apartmajev glamping nastanitve, ki so postavljene v bližnjem vinogradu. Hiške so urejene po vzoru starih istrskih hiš(ic) in posvečene šavrinkam, ki so nekoč potovale po teh krajih in prodajale živež. K doživljanju njihovega časa pripomore tudi to, da so hišice brez vode in elektrike. A osrednja dodana vrednost za družine z otroki so zajca, ki se potrpežljivo pustita hraniti ves dan, in igrala, ki jih najmlajši član družine, šestletni Aleksander, radodarno deli z gosti.

V tem času so vse njihove nastanitve večinoma zasedene, le da se je obrnilo razmerje med gosti iz Slovenije in tujine. V preteklih letih je bilo zadnjih več, zdaj prevladujejo Slovenci, številni koristijo turistične bone. »V zadnjem času se počasi vračajo tudi tujci, med njimi Madžari, Čehi in Avstrijci,« našteje sogovornica. Tuji gostje sicer praviloma ostanejo dlje časa kot domači, a tudi med domačimi so takšni, ki ostanejo ves teden. »Prihajajo gostje, ki jih sicer zanima morje, vendar ne kot glavni del preživljanja počitnic.«




Pravi hit je, kot doda, istrski zajtrk, ob katerem v košari, postreženi v sobah, dobijo poleg lokalnih in ekoloških dobrot še kupončke za obisk petih lokalnih zanimivosti. V preteklih letih so mislili, da je takšna dodatna ponudba zanimiva predvsem za tujce, zdaj pa vidijo navdušenje tudi pri domačih gostih, z obiskom so ravno tako zelo zadovoljni ponudniki doživetij, saj je potrošnja pri njih večja kot v preteklih letih. V Truškah sicer domuje tudi ena najprepoznavnejših ekoloških vinogradniških kmetij v Sloveniji, Rodica.
 

Gorska kmetija na 298 metrih

Sonja Kocijančič Posedi in Urban Posedi, ki sodita med omenjenih pet ponudnikov, popeljeta obiskovalce med svojimi nasadi smilja, sivke, konopljike, ognjiča, mete in drugih zelišč ter popisujeta način pridelave in navsezadnje vsakdanje izkušnje na kmetiji, ki leži na komaj 298 metrih nadmorske višine, a (zaradi naklonov zemljišč) sodi med gorske kmetije.



Člani kmetije Marima pa vas spremljajo skozi vasico Trebeše do Stranic, najvišjega flišnega slapu v Istri. Čeravno ta zdaj ni prav bogat z vodo, je zanimiv že sprehod do tja. Med njim stopamo po poteh, ki so jih mestoma razrili divji prašiči, opazujemo terase, ki so jih kmetje nekoč obdelovali, zdaj pa so opuščene in zaraščene, izvemo, da je domači kokošnjak v zadnjem dnevu okradla kanja, gremo skozi nasad oljk in povonjamo sladke fige. Na koncu v kozarcu domov odnesemo domače suhe kakije, kivije ali hruške. Tudi zato, ker se rimajo na Truške.