Med Dunajem in Bratislavo

Prestolnici Avstrije in Slovaške sta si med evropskimi med seboj najbliže – če ne upoštevamo Vatikana in Italije, seveda. Potnik za dobrih 65 kilometrov razdalje med Dunajem in Bratislavo porabi uro vožnje z vlakom ali avtobusom. Zato številni obiskovalci Dunaja izkoristijo priložnost in se odpravijo na izlet v Bratislavo – in obratno.



Območje med tema prestolnicama, v deželi Spodnja Avstrija, je na prvi pogled manj privlačno za turiste. Številne vetrne elektrarne štrlijo v nebo z ravnic na obeh straneh Donave. Na desni, južno od te mogočne reke, je veliko industrijskih in drugih infrastrukturnih objektov; poleg mesta Schwechat je največja rafinerija nafte v tem delu Evrope, nedaleč od nje dunajsko mednarodno potniško letališče Schwechat, veliko železniško vozlišče, skladišča številnih podjetij ...

Severno od leve obale Donave, v regiji Marchfeld, so velika kmetijska polja. Pravijo jim tudi dunajski zelenjavni vrt, in ta je posebej znan po špargljih. Marchfeldske šparglje (Marchfeldspargel) gojijo od konca 19. stoletja. Sto let pozneje, kmalu po pristopu Avstrije k Evropski uniji, so postali eni prvih avstrijskih kmetijskih oziroma živilskih proizvodov z zaščiteno geografsko označbo v Evropski uniji.


 

Nacionalni park se začne v avstrijski prestolnici

Kljub prvemu vtisu je območje ob Donavi med Dunajem in Bratislavo privlačno predvsem za tiste, ki jih zanima, kako so ljudje nekoč živeli – in kakšna je bila pokrajina ob Donavi v predindustrijskem svetu. Donava je pomembna evropska arterija; nobena druga reka na svetu ne teče skozi toliko držav. Že nekaj časa je zelo »industrializirana«, zlasti v Avstriji: na več mestih je spremenjena njena smer in na njej so zgrajene številne hidroelektrarne.

Edina daljša odseka Donave v Avstriji, na katerih ni hidroelektrarn, sta območje Wachaua na zahodu Spodnje Avstrije, dolgo 35 kilometrov, in zadnjih 47 kilometrov Donave v Avstriji, za hidroelektrarno Freudenau. V tem predelu reka v dolžini 36 kilometrov teče čez donavska mokrišča (Donauauen), ena redkih ohranjenih mokrišč v zahodni Evropi. Raztezajo se na skoraj sto kvadratnih kilometrih in tvorijo mednarodno priznan narodni park, ki ga radi obiščejo številni Dunajčani.



Skozenj vodi znana avstrijska planinska pot 07 oziroma Weitwanderweg 07; dolga je 720 kilometrov, poteka pa od severa Avstrije čez Dunaj, nato ob Donavi do meje s Slovaško pa proti jugu, ob avstrijsko-madžarski meji, vse do slovenske meje pri Radgoni. Čez mokrišča poteka tudi znana mednarodna donavska kolesarska pot.
 

Oživljen sijaj antičnega velemesta

Na desnem bregu Donave, manj kot 40 kilometrov od Dunaja, je Petronell-Carnuntum. V starih rimskih časih je bila tam mejna utrdba Carnuntum, sprva veliko vojaško taborišče, pozneje mesto, eno največjih v takratni rimski provinci Panoniji. Pred približno 1700 leti je imel 50.000 prebivalcev, bil pa je tudi pomembna postaja na znameniti starodavni jantarjevi poti, ki je povezala mesta na vzhodu Baltskega morja z Rimom.

V Carnuntumu so že dolgo dejavni arheologi, šele v zadnjih letih pa je to največje arheološko najdišče v Avstriji tudi turistična atrakcija. Društvo prijateljev Carnuntuma, ki deluje že od leta 1885, je pred več kot sto leti, natančneje leta 1904, zbralo denar in zgradilo muzej Carnuntinum v Bad Deutsch-Altenburgu. To je bil prvi muzej v tedanji Avstro-Ogrski za zbirko arheoloških najdb. Stalna razstava danes prikazuje življenje rimskih vojakov, še posebej zanimive so ohranjene čelade pa tudi velik starorimski rog (cornu), vojni pihalni inštrument, ki so ga uporabljali za komunikacijo v bitkah.



V zadnjem času so v Carnuntumu obnovili pol ducata enodružinskih hiš in vil, pokrito tržnico, javno kopališče, igrišče in nekatere druge objekte, in to do najmanjših podrobnosti, zato je tam res mogoče začutiti vsakdanje življenje v starorimskem mestu, navade prebivalstva, spoznati pohištvo premožnih gospodinjstev, njihovo kuhinjo, kopalnico, stranišče ...

Po tem rimskem mestu se imenuje tudi vinorodna regija okoli Petronell-Carnuntuma s skupaj nekaj več kot 900 hektari vinogradov. Prevladujejo rdeča vina, večinoma iz sort grozdja modra frankinja in zweigelt (nastala s križanjem modre frankinje in šentlovrenke). Za tiste, ki radi kolesarijo, je zanimiva 38 kilometrov dolga krožna kolesarska pot po vinogradniških bregovih Carnuntuma.
 

Baročno razkošje na podeželju

Življenje vladajočega razreda in obrtnikov nekega drugega imperija pa lahko občutimo v dvorcu Schlosshof nekaj kilometrov severno od levega brega Donave, na avstrijski meji s Slovaško. S Schlosshofa, največjega razkošnega podeželskega dvorca v Avstriji, se vidi predmestje Bratislave.

Na začetku 18. stoletja, po izgonu Turkov od avstrijske meje do Beograda, si je največji vojskovodja habsburškega cesarstva, knez Evgen Savojski, dal zgraditi veliko rezidenc, od Dunaja do Baranje na sedanjem Hrvaškem. Ena od njih je Schlosshof. Po njegovi smrti je habsburška dinastija kupila skoraj vso njegovo dediščino, knez je bil namreč velik ljubitelj lepih umetnosti. Marija Terezija je dvorcu dodala še eno nadstropje. Schlosshof je bil pozneje manj zanimiv za njene dediče; dolgo časa je bil vojašnica in do konca 20. stoletja precej uničen. Potem so ga Avstrijci obnovili in mu povrnili ves sijaj.



Dvorec, park in okoliške stavbe Schlosshofa danes ponazarjajo življenje v 18. stoletju, v času baroka. Obiskovalci si lahko ogledajo prostore princa Evgena in Marije Terezije, v pomožnih objektih pa spoznajo, kako so delali različni obrtniki. Otroke in odrasle zabava tudi ogled starih pasem različnih domačih živali, na primer četveroroge koze, posebej lepo pa skrbijo za svoje bele baročne osle. Beli baročni osel je edina uradno priznana avstrijska pasma oslov, so nam povedali. V Evropi jih je le nekaj sto in dvorec je pomemben za njihovo ohranitev. Vladarji so imeli v obdobju baroka še posebej radi bele živali, zato zdaj tam ne opazimo le belih oslov in lipicancev, temveč tudi druge živali, na primer belega pava.

Znani dunajski baročni arhitekti so v 17. stoletju zgradili še manjši lovski dvorec Niederweiden, tega je leta 1725 kupil in preuredil princ Evgen Savojski, po njegovi smrti pa Marija Terezija in njen mož Franc I. Štefan Lotarinški. Tam so včasih posebne razstave. Razstava o cesarici Sisi, znani ženi znanega cesarja Franca Jožefa, naj bi bila v Niederwidnu odprta 21. marca, vendar je zaradi epidemije koronavirusa preložena.