Strokovnjaki dunajskega prirodoslovnega muzeja imajo te dni veliko dela, končujejo namreč okostje plateozavra (Plateosaurus engelhardti), ki je živel pred 210 milijoni let. Obiskali smo muzejsko delavnico, kjer so manjkajoče kosti rekonstruirali s 3D-skenerjem s strukturirano svetlobo.

Dr. Christian Köberl, generalni direktor muzeja, pravi, da bodo dunajskega plateozavra postavili na ogled konec leta, po skoraj dveh letih dela. Na začetku leta 2019 je občina Frick v švicarskem kantonu Aargau muzeju posodila kosti za nedoločen čas oziroma za stalno. Muzejski strokovnjaki so jih očistili in utrdili v sodelovanju s kolegi s paleontološkega inštituta dunajske univerze, ki so potrdili, da gre za kosti ene prvih vrst dinozavrov. Plateozaver je bil rastlinojedec, dolg dobrih šest metrov, večinoma se je premikal po zadnjih nogah, bil je v sorodu s poznejšimi zavropodi in dolgovratimi dinozavri. Nekatere vrste zadnjih so bile največje kopenske živali, ki so kdaj živele na Zemlji.




 

Eden prvih zavrov

Znanstveno ime je dobil pred skoraj dvema stoletjema. Leta 1834 je učitelj kemije dr. Friedrich Engelhardt iz Nürnberga v glineni jami nedaleč od tega mesta našel kosti orjaške živali. Tri leta pozneje jih je v pismu nemškemu Novemu letopisu za mineralogijo, geologijo in paleontologijo opisal znani paleontolog Hermann von Meyer, ta je vrsto tudi poimenoval.

Besede dinozaver takrat še ni bilo, pojavila se je nekoliko pozneje – leta 1841 jo je prvi uporabil angleški anatom Richard Owen. Plateosaurus je bil tako eden prvih dinozavrov, pred njim so bili poimenovani le štirje.

Plateozaver je zanimiv tudi zato, ker se je pojavil že v geološkem obdobju triasa in je tako starejši sorodnik slovitih jurskih in krednih dinozavrov. Na ozemlju današnje Nemčije so v 19. stoletju našli veliko posameznih kosti plateozavra, nato pa še skoraj celotna okostja, zlasti v deželah Baden-Württemberg in Saška-Anhalt. Pokopališče dinozavrov v Fricku je raziskano le v manjšem delu, a je zanesljivo eno najbogatejših aktualnih najdišč dinozavrov v Evropi.
 

Dr. Mathias Harzhauser, vodja oddelka za geologijo in paleontologijo dunajskega prirodoslovnega muzeja, z lobanjo plateozavra

Kosti iz tiskalnika

Kosti dunajskega primerka so ohranjene v kakšnih 80 odstotkih, vendar niso vse primerne za razstavni predmet, poudarja dr. Mathias Harzhauser, v prirodoslovnem muzeju vodja oddelka za geologijo in paleontologijo. »Nekatere so zdrobljene, nekatere pa manjkajo.« Strokovnjaki dunajskega podjetja, specializiranega za tridimenzionalno skeniranje s strukturirano svetlobo, snemajo poškodovane kosti in jih nato izdelajo iz plastike, prav tako manjkajoče. Skeniranje je zdaj v sklepni fazi in prve kosti iz 3D-tiskalnika postopoma dopolnjujejo okostje dunajskega plateozavra.

Znanstveniki lahko podobo plateozavra ugotovijo le približno, saj so do zdaj našli samo dele okostja. Vedo, da je bil dolg od šest do osem metrov, imel je majhno glavo, dolgo 35 in visoko 20 centimetrov, zadnje noge so bile dvakrat daljše od sprednjih. Ni jasno, ali je tekel po dveh ali po štirih, nam je povedal Harzhauser. Čeljust je imel podobno kot nekateri danes živeči rastlinojedi legvani. Plateozaver hrane ni žvečil, ampak jo je trgal.
 

Kosti dunajskega plateozavra. FOTO: Milan Ilić

Skener z veliko ločljivostjo

3D-skeniranje s strukturirano svetlobo ni invazivna metoda in je zato zelo primerno za krhke predmete. Skenerist ustvari »oblak« svetlobnih točk, ki premeri predmet v treh dimenzijah z natančnostjo od 0,05 do 0,01 milimetra. V prirodoslovnem muzeju smo videli ročni skener, ki na kosti plateozavra projicira posebej strukturirano svetlobo in jo snema z dvema kamerama.

Večina 3D-skenerjev s strukturirano svetlobo uporablja linearne svetlobne strukture, podobne tistim, ki gredo skozi okenske žaluzije. Fina kalibracija svetlobnih linij in visokoobčutljive kamere dajejo odličen rezultat. Po besedah strokovnjakov se takšno skeniranje pogosto uporablja kot alternativa laserskemu, pri katerem so pogosto težave z odsevnimi površinami.