Ljubica, Marija, Mileva: Ženske usode za oči turistov

Turistka je sedla, kamor jo je namestilo osebje dvorca kneginje Ljubice v Beogradu, ampak ni dvignila oči od telefona. Ko sem jo naslednjič pogledala, je z odprtimi usti strmela v žensko, ki se je pojavila pred nami. Telefon je pozabljeno pobliskaval v njenem naročju. Mogoče zaradi oblačil z začetka 19. stoletja, mogoče zaradi črnih oči, ki so bile nekam ranjene, mogoče zaradi glasu, ki se je zahvaljeval, da smo prišli in bomo z njo, kneginjo, popili kavo.

Kneginja Ljubica je sedla k oknu. Za svetimi zavesami zunaj je bil zgodnjepoletni dan 21. stoletja, tu pa je v monologu igralke, »kneginje«, ki je pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, vstajal del zgodovine dežele, ki bi bil verjetno povprečnemu obiskovalcu dvorca sicer človeško tuj, nezanimiv in nedostopen. Konak so dogradili v letih 1829–1831 in je ne le izjemno ohranjen pričevalec arhitekturne zgodovine mesta in s tem že sam po sebi znamenitost. V tem muzeju obiskovalca pričaka tudi nova izkušnja, ki jo turistični vodiči radi napovedo s stavkom: »Za vas imamo posebno presenečenje.«

Povprečen tujec bi se morda spomnil, da je nekoč pri pouku res poslušal o dinastiji Obrenović, predvsem o začetniku, Milošu, revolucionarju in politiku v času, ko je bilo treba najti rešitev za turško navzočnost v teh koncih. Princu Srbije v letih od 1815 do 1839 in spet od 1858 do 1860. Resnici na ljubo je obdobij, ki so bila tako ali drugače prelomna, v zgodovini vsake dežele veliko in na koncu se za turista spremenijo v gmoto podatkov, ki mu jih lokalni poznavalci s strastjo predstavljajo, njemu pa ne

pomenijo nič.

Kako zgodovino oživiti? V tej beograjski kulturni ustanovi so našli odličen način: s predstavami, ki uprizarjajo zgodbo o življenju kneginje Ljubice, žene Miloša Obrenovića. Dobro režiran prizor se začne s tem, da v pritličju poslopja zadiši po pravi kavi, nato se med obiskovalci prikaže nenavaden ženski lik.

Ena žena, ena pištola, ljubic pa več

Kneginja Ljubica je morala biti žilava ženska. V pripovedi igralke se poslušalec počasi potaplja med ljudi in običaje teh krajev na začetku 19. stoletja. Rodila se je leta 1788 v Srezojevcu, tam jo je opazil tudi poznejši vladar, takrat še pastir. Zaradi znamenja na hrbtu so ji že zgodaj napovedovali pomembno usodo. Miloša Obrenovića je bila prisiljena spoznati zaradi dogovorjene poroke, ki se je nadaljevala v turbulenten zakon. Kaj se dogaja med možem in ženo, ni mogoče nikoli poustvariti s stoodstotno zanesljivostjo, a kot je razumeti, prisila k zakonu tu ni bila ovira: Ljubica je bila možu vdana, najbrž ga je tudi ljubila, vsekakor pa si ga je lastila.

Kako srborita in hkrati psihično izmučena je bila od moževih serijskih skokov čez plot, priča dejstvo, da je po vrsti obračunavala z ljubicami, ki si jih je knez vozil domov. Eno je ustrelila s staro kremenjačo in te smrti si menda ni odpustila do zadnjega dne življenja. Naslednjo ljubico je, tokrat z dvema pištolama, čakala pod mostom, kjer je navadno hodila. S svojimi strastnimi norenji je postala za moža tako moteča, da ji je na koncu postavil krasen dvorec, da bi bila čim bolj stran od njegovih poti.

Zanimivo: čeprav je bila zaradi obračunov z moževimi ljubicami zločinka, je v narodovem spominu ostala priljubljena zaradi svoje preprostosti in tudi politične gorečnosti, s katero je včasih presegala svojega moža. Verjetno zato, ker je bila vladarica, hkrati pa je delala kot črna živina: kuhala, skrbela za gospodarstvo, stregla možu in h kosilu sedla šele, ko ji je on to dovolil, pri čemer ga je vikala.

Še en kraljevi dvor: protagonisti navzoči

Če bi se od dvorca kneginje Ljubice, ki je v beograjski četrti Stari grad, vozili proti jugu srbske prestolnice, bi prišli do soseske Dedinje, znamenite za vsakogar, rojenega še v času, ko je bil Beograd prestolnica skupne države Jugoslavije. Tu je, v parku, ki se zdi tako prostran, da mu ni videti konca, še en pomemben spomenik zgodovine. Kraljevski dvor je tudi zdaj rezidenca še ene znane srbske dinastije, Karađorđevićev. Zgrajen je bil približno sto let pozneje kot Ljubičin dvorec, naročil in plačal ga je kralj Aleksander I. Pritličje in kletni prostori so odprti za javnost, v zgornjih pa živi kraljeva družina: današnji prestolonaslednik z ženo. Znova so se vselili pred nekoliko več kot dvajsetimi leti, znani pa so tudi po tem, da včasih pridejo in pozdravijo naključne obiskovalce palače.

Imenitno stavbo vam ponekod opišejo kot prostor, ki prinaša posebno estetsko ugodje – in tu se ne motijo. Izjemna zbirka umetnin, preprog in slogov arhitekture navduši. Tisti, ki so prepričani, da je tudi v najimenitnejših palačah mogoče videti celo goro kiča, samo da je historičen, se tu lahko sprostijo. Pritlični deli so elegantni, svetli, tankočutno opremljeni.

Klet pa je bohotna. Obokana, pri tem pa ni niti enega samega prostorčka, ki ne bi bil okrašen z arabeskami. Obiskovalcu se zdi, da se je znašel v nekem popolnoma drugem okolju. To je bil prostor, kamor je kraljeva družina vabila samo ljudi, ki so ji bili blizu. In tudi tisti, ki so se dvora polastili pozneje, ko je družina že živela v Angliji, so imeli tu prostor za vsakdanje hobije. Tito, na primer, je tu včasih cele dneve gledal vesterne, so nam povedali.

V kleti palače najdemo dva zanimiva predmeta. Oba vodita h kraljici Mariji, soprogi Aleksandra I., še enemu zgodovinskemu ženskemu liku, priljubljenemu pri rojakih, predvsem pa vrednemu razmisleka o tem, kako je, če ti usoda nameni izpostavljen položaj, na glavo da krono in pahne v vrvež prelomnih dogodkov, ti pa si v velikem delu v resnici čisto normalen, vsakdanji človek.

V kleti stoji tudi približno pol metra visok kipec viteza. Naredila ga je kraljica Marija in je imeniten. Ko so leta 1934 v Marseillu ubili njenega moža, se je zanjo začelo čudno obdobje, tudi njeno zdravje je pešalo in na koncu se je z mlajšima sinovoma zatekla v Veliko Britanijo. Uradno zaradi revme. Preselila se je na kmetijo na podeželju in živela čisto navadno delavsko življenje, njihova jabolka so bila znana daleč naokrog. Imela pa je tudi izjemen umetniški talent in se je udeleževala kiparskih tečajev, pri čemer drugi udeleženci sploh niso vedeli, da z njimi sedi prava kraljica. Kraljica Marija do svoje smrti ni več živela na dvorih, čeprav je bila povezana s pomembnimi evropskimi dinastijami. V modri sobi v kleti palače, namenjeni kartanju, pa še vedno, kot posebno znamenitost, pokažejo kipec angelčka, ki v rokah drži grb grofov Celjskih. Ob poroki ga je Marija prinesla s seboj in je bil očitno vreden posebnega mesta.

Na posestvu, ki obkroža dvor na Dedinju, se obiskovalec zave, da so tudi ljudje, ki pripadajo najmogočnejšim, zgodovinsko pomembnim družinam, v delu svoje osebnosti samo – ljudje. Med turiste pogosto prideta ovčarja, ki sta last princa Aleksandra, vnuka kraljice Marije, ki zdaj živi v zgornjem nadstropju. Oba sta prijazna, razvajena in vesela ljudi. Tudi to nekaj pove ...

Matematičarka, žena, mama – formula, ki se ni obnesla

Petrovaradinski trdnjavi pogosto rečejo kar Gibraltar na Donavi: od okoli leta 1700 z okljuka, ki ga ta reka naredi sredi Novega Sada, čuva mesto pod seboj. Je arhitekturni behemot. Podzemni rovi segajo v globino v štirih nadstropjih in jih je za okoli 16 kilometrov, strelnih lin je skoraj deset tisoč. Vse skupaj na dnevnega obiskovalca naredi vtis tako zapletene strukture, da ga preplavi skoraj olajšanje, ko na vrhu najde novosadski mestni muzej. Stavba je enostavna, lahko je najti vrata in si ogledati razstavo. Ta je nastala še v okviru prireditev, ki so zaznamovale Novi Sad lani, ko je bil evropska prestolnica kulture.

Tu pa se enostavnost preneha, kajti razstava, ki v tem času vzbuja veliko pozornosti, je posvečena Milevi Marić, v Novem Sadu rojeni matematičarki, prvi ženi Alberta Einsteina in zelo verjetno avtorici v senci dela znanstvenih dosežkov, po katerih je znan. Razstava morda niti ni dober izraz, bolj gre za instalacijo, ki sicer sledi biografiji te zanimive ženske, vendar se opira na hipermoderen umetniški jezik. Avtor Dušan Jovović, eden bolj znanih multimedijskih umetnikov celo v svetovnem merilu, je izključil vso zunanjo svetlobo, zato se obiskovalcu v temi, ki jo prestreljujejo dramatične podobe, zdi, da je ujet v nekih tujih možganih. In ni mu lahko ...

Mileva Marić je tragičen lik in zares ženska, ki se je zaradi tega, ker je bila mama in soproga, odrekla svoji znanstveni karieri, ki bi bila najverjetneje svetovnih razsežnosti. Pravzaprav: težko je reči, da se ji je odrekla. Kot gre sklepati po ugotovitvah zgodovinskih preučevalcev njenega dela, je morda zgolj padla v življenjsko apatijo zaradi zveze z učenjakom, ki jo je na koncu, preden se je znova poročil s svojo sestrično, postavil v vlogo zgolj služkinje. Pri čemer je drug vidik tega, kako pomembna je bila za njegovo znanstveno delo, to, da ji je prepustil ves denar, ki ga je dobil ob Nobelovi nagradi.

Človeško še bolj uničujoča pa bi utegnila biti za Milevo Marić usoda njunih otrok: kaj se je zgodilo s prvorojenko, ni znano: umrla je ali pa so jo oddali v posvojitev in je za njo izginila vsaka sled. Mlajši sin pa je v študentskih letih zbolel za shizofrenijo in življenje prebil v bolnišnicah. To je tisti del razstave v novosadskem muzeju, kjer bi tankočuten človek od stiske hotel kar pobegniti.

Pretresljivo. Te tri zgodbe imajo moč, da zadenejo v srce človeka s še tako plitkimi turističnimi motivi.