Spominki niso več toliko vezani na kraje in dežele, ampak na individualno izkušnjo potovanja. Postali so predmeti, ki jih podarimo samemu sebi. V družbi, zasičeni z materialnim, so ljudje postali bolj izbirčni. Magneti, obeski in drug kič se umikajo oblikovalskim, gastronomskim in drugim izdelkom, ki poskušajo ujeti lepe trenutke doživetij.

Prakse shranjevanja predmetov, spominkov, so stare toliko kot človeštvo. O predmetih, vezanih na (izkušnjo) mobilnosti, torej v turističnem smislu, pri čemer imamo v mislih predvsem različne drobnarije, pa govorimo od industrializacije v 19. stoletju naprej. To sovpada s pogostejšimi potovanji in povečanjem osebnih svoboščin, pojasni etnologinja in kulturna antropologinja z ljubljanske filozofske fakultete dr. Mateja Habinc. Popularizacija spominkov, ki jih poznamo danes – od razglednic do majic in skodelic s potiskom –, pa se je začela s pospešeno komercializacijo, ko je postalo večinsko prebivalstvo premožnejše. V Jugoslaviji se je to zgodilo konec petdesetih in v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. To obdobje označuje razmah spominkov, tudi luksuznih, hkrati pa je bil to čas (družbenega) profiliranja. Spominki niso le stvari, ki nas na nekaj spomnijo, ampak so, tako kot vsa popkultura, moda, ogledalo civilizacije. Zrcalijo družbo in dogajanje v njej, razmišlja pionirka v izdelovanju spominkov pri nas, arheologinja in oblikovalka Ljubica Čehovin - Suna.


 

Univerzalni in uporabni

Oktobra je v Plečnikovi hiši predstavila novo linijo uporabnih predmetov, poimenovano J. Plečnik – Wien, Praha, Ljubljana, ki vsebinsko in konceptualno izhaja iz njene prejšnje zbirke Zajtrk s Plečnikom. Gre za praktične predmete: od pokrivala za kolesarski sedež do dnevnika, v katerem je ujet Plečnikov kreativni duh. Izdelki se oddaljujejo od tipične forme spominkov, v ospredju je trajnost, njihova uporabnost, presegajo pa tudi navezanost na le eno mesto – so univerzalni. Kot razmišlja Suna, so si mesta Praga, Ljubljana in Dunaj zelo podobna po svoji atmosferi, kulturi, Plečniku. Predmeti so namenjeni predvsem domačinom, kar pa še kako pritiče duhu tega časa.



»V tem obdobju so se morda spominki približali nečemu, kar ni toliko povezano s fizičnim potovanjem, temveč z nekimi trenutki, ki so za posameznika lepi; od prebiranja dobre knjige do posedanja v vrtu.« Ali pa s kolesom, s katerim se odpelješ na tebi ljube kraje, uživaš in mu zato privoščiš nekaj lepega, denimo pokrivalo za sedež, pove sogovornica. Gre za predmete, s katerimi živiš, sobivaš. So reflektivni in spomin­jajo te na neke prijetne trenutke s samim samo. »Zdaj, ko so osebni stiki prepovedani, nezaželeni, lahko tak predmet vzameš v roke in obudi spomin na nekaj lepega. Predmeti delujejo kot opomnik, kaj je v življenju zares pomembno.«



Tudi mlada popotnika Katarina in Rok Hočevar, ki ustvarjata blog Lahkih nog naokrog, pravita, da imata rada predvsem uporabne spominke, včasih pa na potovanjih kaj kupita, ker to takrat preprosto potrebujeta. »Na Brazilijo naju spominja viseča mreža v dnevni sobi, na Jamajko kopalke, ki sva jih kupila, ker so nama na poti izgubili prtljago … Pogosto pa s potovanja prineseva kakšno hrano zase in za domače ali pa sestavino za tipično lokalno jed, brez katere je doma ne bi mogla pripraviti.«



Zadnje mesece, ko potovanja niso mogoča, se prav ob tipičnih jedeh spomin­jata svojih potovanj. Hrana, značilna za neko deželo, se jima zdi eden najboljših spominkov – prek okusov vedno znova in znova potujeta nazaj na neki kraj. Na plano privrejo spomini in občutja. »Še danes se vsakič, ko jeva amok fish (ribo po kamboško), spomniva, kako sva sedela ob bazenu hotela, kjer sva preživljala svoje poročno potovanje.« Sicer pa priznata, da kdaj prineseta domov tudi kaj manj uporabnega, na primer magnete, ki jih zbirata že od začetka svojih potovanj.





Družba je zasičena s predmeti, z materialnim. »Le kdo potrebuje še eno skodelico z napisom London?« razmišlja Habinčeva. To so praholovci, ki morda niti ne dobijo mesta na polici v stanovanju, ampak pozabljeni obtičijo v predalu. Primer drugačne miselnosti je denimo svetovno znana Japonka Marie Kondo z metodo pospravljanja KonMari, ki govori prav o tem, kako se znebiti odvečne navlake oziroma nepotrebnih stvari. Sem vsekakor sodijo tudi spominki – gre za ideologijo, ki pravi, da ne potrebuješ vseh teh pripomočkov, pojasnjuje etnologinja in kulturna antropologinja. Iz te miselnosti po njem izhaja tudi razmah gastronomskih, dražjih, dizajnerskih ali izdelkov v nekih nacionalnih slogih. »Tu govorimo predvsem o profiliranju trga, je pa seveda odvisno, kdo kupuje. Otroci oziroma nekateri posamezniki bodo še vedno izbrali magnet, ker je to tisto, kar si lahko privoščijo.« So pa ljudje pri izbiri predmetov, ki jih kupujejo predvsem zase, bolj izbirčni – pa ne toliko zaradi želje po varčevanju kot zato, da jim dajo večji pomen; naj bo to dražji, unikaten izdelek, mivka ali školjka, ki so jo našli sami.





Spominki so tudi pripomočki, ki sooblikujejo enkratnost, individual­nost posameznika. Podobno kot se vprašaš, kaj boš oblekel, kako si boš opremil stanovanje, tako izbiraš predmete, pojasnjuje Habinčeva. »Seveda so to 'skrbi' dobro preskrbljenega srednjega oziroma višjega razreda, se pa tudi v nižjih razredih oblikuje miselnost v smislu 'mi sicer nimamo toliko denarja, bomo pa nekaj ustvarili sami'.« Ti predmeti so individualizirani in navzven, tako kot vsi drugi, kažejo posameznika. Nekdo si bo namesto cenene majice z napisom 'I love Moscow' kupil kakšno drugo posebno majico, ki ga bo spominjala na obisk ruske prestolnice. Tako se po svoje vzpostavljata status in odnos do spominkov, do množičnosti; morda si nekdo izbere nekaj, s čimer bo odstopal od povprečja.

Habinčeva navrže aktualni primer zaščitnih mask, ki jih moramo nositi vsi, a tudi te vedno bolj odražajo neki status, spreminjajo se v modni dodatek. »Čisto mogoče je, da bodo postale ne le muzejski eksponati, ampak denimo spominki z nekimi nacionalnimi potiski in podobno …« Kaj bo prinesla prihodnost spominkov, ne moremo predvideti, gotovo pa je, kot razmišlja Suna, da leta 2020 ne bomo nikoli pozabili in da ne potrebujemo spominka nanj.