Kolesarski popotnici se vračata na kolesi, tokrat gresta do Aljaske

Kolesarski popotnici ali The Bike Wanderers, kakor sta si na družbenih omrežjih nadeli ime Anja Antolič in Barbara Marčič, se vračata v Južno Ameriko. Ko smo se nazadnje pogovarjale, sta obtičali v Quitu v Ekvadorju. Bilo je pred petimi leti na začetku pandemije. Tudi Štajerki sta takrat nenadoma – potem ko sta kolesarili že leto in pol in sta njuna števca zabeležila že po 12.000 kilometrov – ostali zaprti v majhni sobi, ujeti zaradi strogih ukrepov, ki so vladali tudi v Ekvadorju. Po petih letih sta naznanili, da se vračata na pot, ki sta jo morali prekiniti, a jo bosta še podaljšali – do Aljaske. Čaka ju 21.000 kilometrov. Približno.

Večina popotnikov, ki se odločijo s kolesi premagati daljave Latinske Amerike, običajno začne na severu. Anji Antolič s Svetega Štefana v občini Šmarje pri Jelšah in Barbari Marčič iz Spodnje Gorice v občini Rače - Fram se je zdelo bistveno bolj zanimivo dolgo potovanje opraviti proti vetru in začeti v mestecu Ushuaia, ki mu pravijo tudi konec sveta, na skrajnem jugu Argentine, ter končati v Mehiki – ali pa vsaj na severu Kolumbije, kakor sta pred petimi leti predstavljali svoj cilj. Ko smo se pogovarjale po telefonu na začetku maja 2020, sta preganjali dolgčas v sobici v ekvadorskem Quitu, kjer je vladala policijska ura, izhodi so bili dovoljeni le med 6. in 14. uro, a še to le k zdravniku, v lekarno in po nujnih nakupih.

Potovanje in utrjevanje španščine

Čeprav sta si v tistem času najbolj želeli nazaj na kolo in nadaljevati potovanje do cilja, je bilo vendarle bolj smiselno in lažje najti možnost poleta domov. Vrnili sta se junija 2020, s pomočjo konzulata v Braziliji. »Vozovnici sva kupili v precej sumljivih okoliščinah, zato do zadnjega nisva bili prepričani, da bo vse v redu,« se spominja Barbara Marčič. Kolesi sta morali pustiti tam, tudi nekaj opreme, na letalo namreč niso mogli vzeti dodatne prtljage, saj so prevažali pretežno sanitetni material.

Tako sta popotnici po 17 mesecih poganjanja pedalov pristali doma, še vedno sredi pandemije, z malo možnostmi, da si najdeta zaposlitev. Končali sta sicer študij španščine in pedagogike, ki ju je povezal in hkrati pripomogel k temu, da sta se podali na potovanje po državah Latinske Amerike, kjer pretežno govorijo špansko. V poučevanju za zdaj nista našli izziva, morda kdaj v prihodnosti v izobraževanju odraslih, razmišljata.

Anja se je že kmalu po vrnitvi s potovanja odločila, da si bo poskušala najti delo na področju, ki je povezano z njenim najljubšim konjičkom – kolesarjenjem. Zaposlila se je v kolesarski trgovini in si v naslednjih letih sestavila kolo po svoji meri, kmalu je podobno storila Barbara. Tudi ona si je sprva našla delo v kolesarski trgovini, nato pa v trgovini z mobilnimi dodatki, izmenjaje opisujeta, kako sta preživljali zadnja leta v Ljubljani.

Želja vrniti se na pot, nadaljevati, kjer sta končali pred petimi leti, ju je ves čas vznemirjala, čakala na pravi trenutek. Vmes je imela Barbara težave zaradi posledic nezdravljene poškodbe, ki jo je pri padcu s kolesom staknila prav v Južni Ameriki, prav tako so težko obdobje preživljali v družini; zbolel je njen oče in umrl. »Zdaj so se stvari končno umirile in je čas, da dava prednost svojim sanjam in željam,« pravi Barbara Marčič. K takšnemu razmišljanju je pripomogla tudi izkušnja minljivosti, ki jo, kot dodaja, prežema po očetovi smrti.

Ker sta ves čas delali, prav veliko časa za resno vzdrževanje kondicije ni bilo, priznavata, pred časom sta večji krog s kolesi opravili po zahodni Sloveniji in prevozili 400 kilometrov, prav tako sta se občasno odpravili na različne pohode, Anja med drugim na treking po Nepalu.

Toda tudi ko sta se pred leti odpravljali na dolgo kolesarjenje po Južni Ameriki, posebnih kondicijskih priprav nista imeli, še najbolj sta moč nabirali z različnimi priložnostnimi deli, s katerimi sta si služili denar za potovanje, med temi je bila tudi dostava obrokov s kolesi. Tako sta pravi stik z realnostjo doživeli šele, ko sta v Ushuaii sedli na kolesi, obteženi s potovalnimi torbami. A ko sta vendarle pognali pedale, ju je prevzel občutek svobode, ki ju je gnal kilometer za kilometrom naprej. Prav ta občutek svobode, ko misliš le na to, kako boš kolesaril, kaj boš jedel in kje boš spal, je tisto, česar se zdaj najbolj veselita, pravi Barbara Marčič. Pa tudi stika z ljudmi in španščino.

Če sta že tam, gresta do – Aljaske

Potovanje, ki se bo začelo prvega aprila, ko bosta odleteli iz Zagreba prek Amsterdama v Quito, bo predvidoma trajalo 19 mesecev. »Najin prvotni načrt je bil, da se osredotočiva na države, kjer govorijo špansko, torej v Južni in Srednji Ameriki. A zdaj, ko se že vračava in plačujeva letalski vozovnici, bi bilo smiselno potovati še malo više, do Aljaske,« pojasni Anja Antolič ta precejšnji podaljšek.

Zahteven bo že začetek – iz Quita na višini 2850 metrov naj bi v prvih dveh dneh prikolesarili na 4200 metrov nadmorske višine. »In to v dneh, ko naju bo najbrž še pestila časovna razlika in bodo kolesa izdatno natovorjena,« s kancem zaskrbljenosti opisuje Anja. »Tudi kondicija še ne bo prava, morda kakšen kilogram preveč,« doda Barbara Marčič, a takoj tudi, da k sreči imata še vedno dovolj trme. Navsezadnje pa sta sredi tridesetih let, ko že imata več zrelosti in se tudi njuna vztrajnost krepi, se strinjata. Med kolesarjenjem po Ekvadorju in Kolumbiji ju bo spremljala Lena, znanka iz Švedske, s katero sta se spoznali med prejšnjim potovanjem v čilski Patagoniji.

Zelo zahteven del ju čaka tudi ob prehodu iz Kolumbije in Paname, kjer imata pri prečkanju nevarne Dariénske vrzeli dve možnosti: letalo ali ladja. Izbrali bosta ladjo in potem nadaljevali skozi Srednjo Ameriko, nato v ZDA, Kanado in na Aljasko. Z načrtovanjem poti sta se tokrat, kot pravi Anja, bistveno več ukvarjali, saj morata upoštevati tako veljavnost vizumov kot letne čase. Okoli ničle še brez težav kolesariva, pri –20 stopinjah Celzija pa nikakor, hitro dodata. Zato sta tudi tako načrtovali, da prideta naslednjo jesen do cilja. Poleg tega se želita, kolikor je le mogoče, izogibati prometnim asfaltiranim cestam in čim več kolesariti po makadamskih (in tudi težjih) poteh.

Za ZDA, kjer je pričakovati višje cene, upata, da bosta do takrat že tako ojačali mišice, da bosta malo hitreje potovali, se smejeta sogovornici. V povprečju načrtujeta sicer porabo deset evrov na dan na osebo, z odstopanji navzdol v Južni in Srednji Ameriki in navzgor v Severni, kajpak. Večinoma bosta, če se bo le dalo, prenočevali v šotoru in si sami pripravljali hrano. Denar sta privarčevali, nekaj opreme sta pridobili od sponzorjev.

Kolesi gresta v petek na zadnji servis, potem bosta preizkusili opremo in jo spakirali. »Kolesi imata železen okvir in tehtata po 15 kilogramov, kar je veliko glede na današnje standarde,« pojasni Anja. Železni okvir sta izbrali, ker ga je v primeru poškodb lažje popraviti oziroma zvariti na poti. K temu je treba prišteti opremo, na zahtevnih, puščavskih delih poti še zadostne količine vode, naštevata sogovornici. A še vedno ob vsaki izjavi na koncu dodata kakšno šalo.

Tudi tokrat bo njuno potovanje mogoče spremljati po instagramu in facebooku pod imenom The Bike Wanderers.