Vonj po pomladi je resda hitro prekril vonj po poletju, a narava se kljub vsemu šele prebuja in odeva v zeleno. Tudi na jugu Slovenije, v Beli krajini, znani kot deželi belih brez, in koščku domovine, daleč naokoli znanem po dobrih, srčnih ljudeh. Mogoče je njihovo že kar pregovorno gostoljubnost in odprtost pripisati prav dejstvu, da so tam, daleč od bele Ljubljane oziroma državnega središča, največkrat pozabljeni od oblastnikov, odrinjeni na rob.

Nič koliko skritih prelepih kotičkov zelene narave je v tem delu države, umeščenem med Gorjance in reko Kolpo tik ob slovensko-hrvaški meji. Belokranjci so ponosni tudi na svojo kulturo, še posebej ker so te kraje, ki so zdaj zasajeni z vinsko trto, poseljevali že v pradavnini. Kulturni pečat je temu koščku slovenske zemlje dala prav bližina sosednje države – Hrvaške.

Narava se torej odeva v zeleno. Tudi breze, simbol Bele krajine. Njihova belina odseva v narodnih nošah, tako značilnih za Belokranjce. Prav prebujanje narave, zelenje in belino združuje obred zelenega Jurija, ki ga v Beli krajini praznujejo 24. aprila, pomeni pa čaščenje božanstva rasti in rodovitnosti, katerega zasluga je bila, da je narava vsako leto ozelenela, da so posevki oživeli in da je mogla živina spet na pašo. Tako je razumljivo, da je jurjevo postalo tudi pastirski praznik in po ljudskem koledarju zaznamuje začetek pomladi. Nekoč se je jurjevalo po vsej Sloveniji in šega je segala tudi na sosednjo Hrvaško, vendar se je običaj najdlje ohranil prav v Beli krajini.

Tudi šolarji ohranjajo stari običaj

»Na osnovni šoli Vinica običaj zelenega Jurija skrbno negujemo že od leta 1963 in ponosni smo, da ga tako prenašamo iz generacije v generacijo. V zadnjih letih so jurjevanje uspešno obudili tudi v Adlešičih, Podzemlju in Črnomlju,« našteje Mojca Pipan, profesorica razrednega pouka in umetniška vodja šolske folklorne skupine. Na šoli so se odločili gojiti tradicijo prav zaradi želje, da bi ta stari običaj ohranili za prihodnje rodove.

Vsako leto skupino sestavljajo učenci zaključnega razreda, ki se naučijo belokranjskih pesmi in plesov. S svojim programom se na jurjevo krajanom predstavijo najprej na vaškem trgu, potem pa se razdelijo v skupine in te obiščejo vasi v šolskem okolišu. Pri sleherni hiši zapojejo Prošel je, prošel pisani vuzem, došel je, došel zeleni Jure, pesem, s katero prinesejo srečo in obilno letino. V zameno jih hišna gospodinja ali gospodar obdari z jajci ali denarjem, s tem pa si nato organizirajo končni izlet. Praksa ne le ohranja kulturno dediščino, temveč tudi spodbuja sodelovanje med šolarji in lokalno skupnostjo ter prispeva k izobraževanju in povezovanju mladih generacij.

»Priprave na jurjevanje stečejo pozimi, ko učenci zaključnega razreda začnejo z vajami. Najprej se učijo obrednih pesmi, nato pa se posvetijo še učenju tradicionalnih plesov. Pri izvedbi glasbene podlage sodelujejo tamburaši kulturno-umetniškega društva Otona Župančiča, ki skrbijo za živahno in avtentično glasbeno spremljavo. Učenci so vključeni v proces učenja in priprav na dogodek, ki krepijo njihovo kulturno ozaveščenost ter jih povezujejo z lokalno tradicijo,« pravi Željka Karin Biličič, predsednica KUD Otona Župančiča Vinica.

Zelena vejica za srečo, zdravje in veselje

Zelenega Jurija, ki ga izberejo jurjaši, okrasijo z zelenjem – brezovimi vejicami, tako naredijo tako imenovani koš. Običajno so breze za jurjevo že zelene, vendar so bila tudi leta, ko ni bilo tako. V takih primerih koš, ki ga nosi zeleni Jurij, dopolnijo z bršljanom ali podobnim zelenim rastjem. Z zelenjem Jurija zakrijejo, tako da ga ni mogoče videti ali prepoznati.

Potem gredo jurjaši ob petju in plesu od hiše do hiše in pred vsako zapojejo prej omenjeno staro obredno pesem, od zelenega Jurija pa utrgajo vejico in jo zataknejo za streho ali hišna vrata, saj naj bi domu vse leto prinašala srečo, zdravje in veselje. Včasih se je celo zgodilo, da gospodinja ni sprejela jurjašev. Ti so zato zagrozili, da hišo čaka kaj hudega, kar so pospremili z verzi: Pred vrati je borovica, krepala vas polovica! Vaša vrata so iz blata, v vaši hiši sami miši, vaši vrti sami krti!

Tudi na Hrvaško

Kot pripovedujeta sogovornici, so predvsem mlajši nad običajem navdušeni in komaj čakajo, da bodo tudi sami v tej vlogi. V želji, da bi vsaj malo okusili ta običaj, obiskujejo otroško folklorno skupino pri KUD Otona Župančiča. Viniški zeleni Jurij obišče vasi v šolskem okolišu, torej v dveh krajevnih skupnostih, Vinica in Sinji Vrh, poleg tega se odpravi v vasi čez Kolpo, na Hrvaško, od koder prihajajo šolarji viniške šole. Sprevod tako zajame območje šolske skupnosti, povezuje in prinaša tradicionalno veselje ter običaje v različne kraje.

Da gre za res star običaj, pričajo tudi nekateri zgodovinski zapisi. Leta 1854 so bila v reviji Šolski prijatel opisana pastirska jurjevanja v okolici Vinice, ki so bila razširjena na podeželju in so bila povezana z začetkom paše. Skupine pastirjev, otrok, so koledovale od hiše do hiše, eden med njimi je bil zavit v brezovo zelenje. Peli so pesmi in ob tem prosili za darove, iz tako zbranih darov pa so si pripravili gostijo. Kakšno je bilo meščansko jurjevanje, pa je Johann Kapelle zapisal v časopisu Carniolia leta 1839. Opisal je praznovanje nekaj let pred objavo, okoli leta 1830 v Črnomlju, akterji pa so bili odrasli.

Manjkal je le enkrat

V Beli krajini je več folklornih skupin, ki s starimi pesmimi, plesi in navadami ter ob glasbeni spremljavi tamburic in ljudskih godcev, oblečeni v bele in temne praznične noše, ohranjajo staro ljudsko izročilo. Črnomaljec Martin Matkovič, za prijatelje Tinček, je bil doslej prav na vseh jurjevanjih, manjkal je le enkrat, ko je bil v vojski.

»Štirinajst let sem bil star, ko sem se s folklorno skupino iz Dragatuša udeležil prvega festivala, igral sem na tamburico bisernico, ki me jo je naučil igrati stric v njegovi mizarski delavnici,« se svojih glasbenih začetkov spominja 73-letni Martin Matkovič. Glasba mu je bila položena že v zibelko, starši so bili glasbeniki, mama tudi izvrstna pevka, vsi bratje so igrali tamburico, prav tako sta v glasbo in ples vpeti njegova žena Anica in hčerka Anita.

V Beli krajini se že veselijo pomladi, tako jurjevega kot jurjevanja, kjer znajo združiti tradicionalno in moderno, povezati lokalno in globalno. Ampak zgodba je samo belokranjska.