Kjer se mešata sredozemski zrak z ozračjem alpskih ledenikov

Po rečnem sotočju reka običajno obdrži ime po večjem pritoku, vendar ne vedno. V Avstriji je ena takih izjem ob mestu Lienz, upravnem središču Vzhodne Tirolske, kjer je se združita reki Isel in Drava. Čeprav ima Isel bistveno večji pretok vode, v nekaterih delih leta tudi večkrat večji, se reka v nadaljevanju toka imenuje Drava.

V Pantanijevi deželi je kolesar kralj

Morda to ni slabo, saj je Isel tako ena redkih ledeniških rek v Avstriji, katere tok je ostal naraven, brez bistvenega človekovega posega. Isel je najdaljša ohranjena ledeniška reka v Alpah, navaja Christoph, čuvaj narodnega parka Visoke Ture, največjega v Avstriji in Alpah nasploh. Del tega parka je na Vzhodnem Tirolskem (pokriva dobrih 30 odstotkov njene površine), drugi deli so na Solnograškem in avstrijskem Koroškem. Prav zato v ta del Avstrije prihaja veliko turistov. Gostje, ki imajo radi slikovite alpske panorame, tišino in ohranjeno naravo, se na Vzhodnem Tirolskem počutijo odlično.

V regionalni turistični organizaciji poudarjajo, da si ne želijo množičnega turizma in gigantskih hotelov. Pa vendar je v nekaterih delih Vzhodne Tirolske včasih precejšnja gneča. V poletni sezoni je ob Dravi pri Lienzu veliko prometa zlasti na znameniti Dravski kolesarski poti, ki v nadaljevanju poteka tudi skozi Slovenijo.

Drava pri Lienzu  FOTO: Milan Ilić

Lienz je mesto s približno 12.000 prebivalci in deluje nekako sredozemsko. Leži na sončni strani Alp in je s približno 2050 sončnimi urami na leto eno najbolj sončnih mest v Avstriji. Letos bo najverjetneje imel še bistveno več sončnih ur. Ugodno podnebje je bilo verjetno tudi eden od razlogov, da je v prvem stoletju našega štetja starorimsko cesarstvo štiri kilometre od zdajšnjega Lienza zgradilo Aguntum, svoje edino mesto na območju današnje avstrijske Tirolske.

V dolini reke Isel

Isel je nedvoumno privlačen za številne kajakaše in raftarje, ob njem je tudi veliko izhodišč za tamkajšnje hribe. Vzhodnotirolska turistična organizacija je skupaj s številnimi partnerji pred kratkim uredila pohodniško in kolesarsko pot ob reki, imenovano Iseltrail, ki poteka od sotočja pri Lienzu do izvira na robu ledenika Umbalkees v Visokih Turah. Iseltrail ima pet odsekov v skupni dolžini 73,7 kilometra s skupno 2120 metri vzpona. Pot ni pretirano naporna, ne zahteva alpinističnih izkušenj in je primerna tudi za družine z otroki. Ta projekt je letos v konkurenci, v kateri je imel 30 tekmecev, prejel nagrado Tirol Touristica.

Reka Isel izvira visoko v alpskih ledenikih Vzhodne Tirolske  FOTO: Milan Ilić

Iseltrail pri Matreiju zavije proti zahodu. Skozi mesto teče hitri potok Bretterwandbach. Očitno je, da občasno poveča svoj pretok, saj je njegovo korito skozi središče z obeh strani obdano z visokim obzidjem. V tem mestu najdemo Hišo narodnega parka Visoke Ture (Nationalparkhaus Matrei), razstavni poljudnoznanstveni prostor, v katerem prikazujejo zgodovino parka, živalski in rastlinski svet na tem območju pa tudi vse hitrejši, neustavljiv proces taljenja in izginjanja ledenikov v zadnjih desetletjih. Če se bodo alpski ledeniki še naprej tako hitro talili, bodo v drugi polovici tega stoletja izginili.

Isel od Matreija zavije proti zahodu. Če pa se pohodnik odpravi proti vzhodu, po nekaj kilometrih pride do mesta Kals pod Grossglocknerjem ali po slovensko Velikim Klekom, najvišjo goro v Avstriji, ki se dviga 3798 metrov visoko. Ni veliko dni v letu, ko vrha te mogočne gore ne prekrivajo oblaki, izjemo pa smo doživeli sredi letošnjega oktobra. Več toplih dni zapored na nebu ni bilo nobenega oblačka in Grossglockner je stal nezakrit, viden od vznožja do vrha. Veliki Klek je sicer na meji med Tirolsko in severozahodno Koroško, a na Vzhodnem Tirolskem poudarjajo, da se bolje vidi s tirolske strani.

Biološka ura svizcev

Poleg tega mogočnega vrha je iz doline pri Kalsu videti še osem drugih vršacev, višjih od 3000 metrov. Kdor je opremljen z daljnogledom, lahko opazuje alpske kozoroge in gamse, na nebu pa različne ptice, med drugimi planinske orle in brkate sere. Čeprav je bil oktober topel, svizcev – sicer glavne hrane planinskega orla – nismo videli. Svizci imajo svojo biološko uro in so že v svojih globokih rovih, v zimskem spancu, ki traja do pomladi.

Grossglockner, najvišja gora v Avstriji (3798 m), na severu Vzhodne Tirolske, na meji s Koroško FOTO: Milan Ilić

Iseltrail se zahodno od Matreija vije ob mestu Virgen. V delu, imenovanem Obermauern, že od poznega srednjega veka stoji gotska cerkev Marije Snežne, znani romarski cilj v tem delu Avstrije. Notranjost poznogotske cerkve je impresivna: leva in desna stena sta v celoti poslikani s številnimi freskami, ki prikazujejo Jezusov križev pot. Izdelal jih je Simon von Taisten, dvorni slikar zadnjih goriških grofov.

Še naprej ob Iseltrailu, na nadmorski višini več kot 1300 metrov, je mesto Prägraten, ki se razteza pod prav tako mogočno goro Grossvenediger (3657 metrov). Ta kraj, ki se ponosno imenuje tudi Bergdorf Prägraten (Planinska vas Prägraten), je priljubljen bazni tabor številnih alpinistov in gorskih kolesarjev.

Sodobne tovarne in stare vasi v dolini Drave

Drava je ohranila ime po sotočju z veliko večjim Islom verjetno zato, ker je po njej že od antičnih časov potekala pomembna trgovska pot. V dolini Drave gorvodno od Lienza stojijo številne tovarne in druga podjetja. V Abfaltersbachu, mestecu dobrih dvajset kilometrov zahodno od Lienza, denimo, je sedež znanega, multinacionalnega podjetja za proizvodnjo senčil in drugih izdelkov za zaščito pred soncem. Nekaj ​​kilometrov proti zahodu ob Dravi je grad Heinfels. Dolgo je bil ruševina, a z večinoma ohranjenim obzidjem. Zdaj ga počasi obnavljajo.

Mogočni grad Heinfels ob Dravi na jugozahodu Vzhodne Tirolske počasi obnavljajo.  FOTO: Milan Ilić

Zadnje mesto ob Dravi v Avstriji je Sillian, znano zimskošportno središče, ki tudi poleti privablja številne turiste. Če pri Sillianu zapustimo cesto in ​​se usmerimo proti severu, vzporedno z italijansko mejo, pridemo v dolino Villgraten (Villgratental), v kateri sta dve vasi, Ausservillgraten in Innervillgraten. To je ena redkih alpskih dolin, ki je ohranila svoj nekdanji kmečki značaj, zato je logično, da so tu uredili etnovas Alpsko življenje (Freilichtmuseum Alpines Leben). V tem muzeju na prostem je več izvirnih starih lesenih stavb, značilnih za tirolsko podeželje: žaga, manufaktura za izdelavo lodna (trpežnega tkanega blaga iz volne), mlin za mletje žita, senik, tipična podeželska kmečka hiša, planšarija ...